Zelo me moti velikokrat uporabljen stavek: »Ženska ima pravico sama odločati o svojem telesu.« Višek NE-umnosti. Prvič, otrok ni materino telo. In drugič: življenje nam je bilo podarjeno, ugasne ga lahko le »lastnik«, če se izrazim tehnično.

Zakaj govorim o umoru nerojenih otrok? Ker se mi to zdi prvi korak, ki logično pelje do v zadnjem obdobju tako zelo opevane evtanazije. Sama v tem vidim odsotnost zdrave pameti in popoln egoizem – »da bo meni udobneje«. Oboje pa je umor nemočnega človeka, če si še tako zatiskamo oči.

Moja pokojna prijateljica je hudo zbolela. Vem, da je kar nekaj časa preživela v neznosnih bolečinah. Poskusila jih je osmisliti, darovati, čeprav včasih res z veliko težavo. O samomoru, ali kot ga nekateri »ozaljšajo« v evtanazijo, ni nikoli razmišljala. Ko je prišel njen čas, je kljub hudim bolečinam umrla spokojno. Izpolnila je svoje poslanstvo v celoti. In s tem tudi vsem nam pokazala pot do prave sreče!

Ko je prišel njen čas, je kljub hudim bolečinam umrla spokojno.

Moj oče je pri 92 letih obležal zaradi bolezni, ki se je pojavila na nogi. Vem, da je, kot vse življenje, tudi takrat marsikaj potrpežljivo potrpel, saj so mu vsakih nekaj mesecev odrezali del prsta. Kljub vsemu ni izgubil volje do življenja, trudil se je, da bi znova vstal, čeprav brez uspeha.

Veselil se je vsakega dne posebej, tudi v nadaljevanju, ko ga je načela rahla demenca. Seveda, za nas je bila njegova nepokretnost na neki način obremenitev, vendar ne v smislu, da bi se ga želeli »znebiti«. Kot on smo se tudi mi z njim veselili vsakega sončnega vzhoda. In vedno, ko se je na­smehnil in zahvalil, je bil naš trud več kot poplačan. Včasih ni bilo lahko, bilo pa je vredno!

Kakšen teden pred smrtjo, ko je bil res že zelo zelo ubogi in v velikih bolečinah, vendar še vedno poln upanja, mi je zaupal, da se nekoliko boji umreti, ker ne ve, kaj ga čaka. Po daljšem preprostem pogovoru se je umiril. Umrl je mirno, ob sončnem vzhodu, z roko v roki s svojo ljubljeno ženo. Ko sem ga že mrtvega opazovala, nisem mogla mimo njegovega nasmejanega obraza. Tako lep še ni bil nikoli. Pomirjena sem, saj vem, da je odšel k Bogu srečen, izpolnjen in obkrožen s svojimi ljubimi.

Ko sem ga že mrtvega opazovala, nisem mogla mimo njegovega nasmejanega obraza.

Mama je zaradi starosti obležala pri 94 letih. Bila je bolj ali manj brezvoljna. Kljub vsemu pa sem vedno, ko sem ji zares posvetila svoj čas, na njenem obrazu zaznala veselje. Življenje, čeprav v postelji, se ji je zdelo vredno. Tudi pri njej se je počasi začela razvijati demenca in s tem dodatne težave oz. neke vrste »nagajanje«, za katero zdaj vem, da ni bilo iz hudobije. Po izbruhu korone sem za njeno oskrbo ostala popolnoma sama. Njeno »nagajanje« se je stopnjevalo, moja utrujenost pa tudi.

Po Njegovi milosti sem prišla v stik s prijateljico, ki ima dolgoletne izkušnje z umirajočimi oz. ostarelimi. Povedala mi je sledeče: »Mama mora priti do dna, da se bo lahko na tem svetu spokorila, sicer bo odšla z 'gnevom' in bo svoj 'dolg' odplačevala po smrti. In ti ji lahko pri tem pomagaš.« Ko sem vse to premišljevala, sem se (z veliko težavo) odločila, da jo po nasvetu prijateljice preselim v katoliški dom. Mama je tam na mojo veliko žalost postala še bolj zagrenjena in »jezna«. Do mojega zadnjega obiska!

Zdaj vem, da je pred tem prišla »do dna«. Ob zadnjem obisku je bila namreč popolnoma prerojena. Čeprav zelo oslabela, je imela na obrazu svetlobo, nek blag nasmeh, prvič v vseh letih me je iskreno objela, se mi zahvalila, občudovala in božala cvetlice na vrtu, ki jih prej še pogledati ni hotela, in celo izrazila željo, da skupaj zapojeva Marija, ti pomagaj nam. Ona je šepetala, jaz sem ji prepevala na uho, vedela sem, da je to slovo … In tako je tudi res bilo.

Mama je tam na mojo veliko žalost postala še bolj zagrenjena in »jezna«. Do mojega zadnjega obiska!

Čez nekaj dni je odšla, stara 97 let. Zaradi koronskih ukrepov v zadnjem trenutku nisem smela biti ob njej, sem pa prišla kakšno uro po smrti. Tudi njen obraz je bil miren, nasmejan, spokojen …

In kaj občutim danes? Včasih me prevzamejo čustva in mi je žal, da nisem mame obdržala doma. Potem se spomnim nasveta prijateljice in vsega, kar se je dogajalo. In sem pomirjena, ker vem, da je bilo tako prav. Mama je morala priti do dna, da je lahko ponovno »vstala«.

Ni bilo lahko, sem pa Bogu hvaležna za vse trenutke, ki sem jih doživela. Ne predstavljam si, da bi svoja starša predčasno »umorila«, čeprav bi, tehnično gledano, s tem pridobila čas, bila bi manj utrujena, tudi finančno bi prihranila … Vse našteto so smeti v primerjavi s tem, kar se je dogajalo. Vem in čutim, da je bilo samo tako zares PRAV! In DOBRO! In POTREBNO! Za moja starša, zame, za moje otroke …

Ne predstavljam si, da bi svoja starša predčasno »umorila«, čeprav bi, tehnično gledano, s tem pridobila čas, bila bi manj utrujena, tudi finančno bi prihranila.

Življenje nam je podarjeno, zato moramo z njim še posebej skrbno ravnati. Od začetka do konca! Do tistega konca, ki ga določi samo On, ki ga je tudi začel!

Naj končam, kot sem začela: splav in evtanazija – lahko še tako obračamo besede, prilagajamo zakone, iščemo »izjeme« – oboje je umor. Nihče od nas nima pravice odločati o času in načinu smrti. PRAV NIHČE!

Pričevanje je bilo objavljeno v tedniku Družina (48/2023).