Zakaj govorim o umoru nerojenih otrok? Ker se mi to zdi prvi korak, ki logično pelje do v zadnjem obdobju tako zelo opevane evtanazije. Sama v tem vidim odsotnost zdrave pameti in popoln egoizem – »da bo meni udobneje«. Oboje pa je umor nemočnega človeka, če si še tako zatiskamo oči.

Moja pokojna prijateljica je hudo zbolela. Vem, da je kar nekaj časa preživela v neznosnih bolečinah. Poskusila jih je osmisliti, darovati, čeprav včasih res z veliko težavo. O samomoru, ali kot ga nekateri »ozaljšajo« v evtanazijo, ni nikoli razmišljala. Ko je prišel njen čas, je kljub hudim bolečinam umrla spokojno. Izpolnila je svoje poslanstvo v celoti. In s tem tudi vsem nam pokazala pot do prave sreče!

Moj oče je pri 92 letih obležal zaradi bolezni, ki se je pojavila na nogi. Vem, da je, kot vse življenje, tudi takrat marsikaj potrpežljivo potrpel, saj so mu vsakih nekaj mesecev odrezali del prsta. Kljub vsemu ni izgubil volje do življenja, trudil se je, d...