Umivanje rok naj bi postalo del svetovne kulturne dediščine. Za to si prizadevajo redovniki benediktinskega samostana Gut Aich v Avstriji, pri tem pa jih podpira skupina enako mislečih sodržavljanov. Pred okoli dvema tednoma so avstrijski benediktinci vložili predlog pri Unescu, naj se obred umivanja rok razglasi za nematerialno kulturno dediščino. »Gre za obliko posredovanja kakovosti življenja, ki je tako človeška, preprosta in polna spoštovanja,« je pojasnil p. Johannes Pausch, prednik samostana Gut Aich, na tiskovni konferenci na Dunaju. Umivanje rok omogoča srečanje pogledov in je znamenje, ki ga lahko razumemo tako z verskega kot s kulturnega stališča. Po mnenju p. Pauscha 'potrebujemo obrede, ki nas povezujejo, če si prizadevamo za skupno kulturo.'

Pri benediktincih ima umivanje rok kot pozdravni obred dolgoletno tradicijo. Sprva je bila to naloga sužnjev izven samostanskih zidov, sveti Benedikt pa je na prehodu iz pozne antike v zgodnji srednji vek ta obred prenesel v samostan, kot obliko dobrodošlice obiskovalcem. Kljub temu obredu umivanja rok celo med benediktinskimi redovniki grozi izumrtje. V samostanu Gut Aich običaj negujejo že od samih začetkov, umivanju rok kot dobrodošlici obiskovalcem pa zavestno negujejo zadnji dve leti.

Obred naj bi obiskovalcem omogočal, da so v samostanu 'sprejeti', je pojasnil p. Pausch. »Če jaz umijem roke obiskovalcu, bo ta vsaj malce osupel – tudi nad dejstvom, da je to opravil sam vodja samostana,« meni benediktinski prednik.

»Na ta način se srečamo na določeni ravni. S pomočjo tega obreda obiskovalci vedo: 'Tukaj smo dobrodošli.' Zgolj beseda pogosto ne zadošča«, meni p. Pausch. Odzivi so izredno pozitivni, ljudje so vidno ganjeni. Brat prednik si sicer ne domišlja, da s tem malim dejanjem povzroča čudeže, tudi sam pa je zadovoljen, če so zadovoljni obiskovalci samostana.