Ko jesen s škrlatno rdečo in rumeno barvo obarva naravo, listje in trave, rada obiščem domače vaško pokopališče, kjer počivajo moji dragi in znanci. Sprehodim se med grobovi, polnimi svežih rož, srečam ljudi, ki se pogovarjajo med seboj ali z umrlimi, in čutim močno vez med njimi.

Pred dnevi sem opazila še nekaj: mnogi so grobove ne samo okrasili s cvetjem in prižgali sveče, ampak so marmornate spomenike in plošče skrbno umili z vodo in očistili. Umivanje grobov ni takšno, kot je umivanje ulic, ko komunalni delavci čistijo mesta po raznih protestih, nesrečah, druženjih. Ne! Ljudje so grobove čistili zelo nežno in skrbno, kot se čisti miza po dobrem kosilu ali prijateljskem druženju. Ta prizor me je spomnil na neko drugo umivanje – na umivanje umrlih ob slovesu iz hiše Ljubhospica … Obred smo pogosto naredili skupaj z domačimi in svojci, saj če so zmogli premagati predsodke, so lahko na enkraten način svojim umrlim izkazali zadnjo ljubezen. Spomnim se treh otrok, ki so zelo...