Pogosto sem že pisala o izpuščanju, pa se mi zdi ta tema tako zelo pomembna v vseh obdobjih našega življenja, da je dobro vedno znova o tem govoriti in človek jo v vsakem obdobju doživlja morda malo drugače.

Vse, kar imamo, počasi izgubljamo, če to hočemo ali ne. Izgubimo otroštvo, mladost, zrela leta in potem počasi obdobja starosti, če pred tem ne umremo. Izgubimo mnoge ljudi in stvari. To je pogosto zelo boleče, a ne gre drugače. Izguba te doleti, izpustiš pa s svojo privolitvijo, kar vso stvar olajša. Zelo boleče je izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Ko nekaj izpustimo, naredimo prostor za nekaj novega, pogosto precej drugačnega, česar si prej niti nismo mogli predstavljati. Ko se približa čas upokojitve, izpustimo delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Sčasoma moramo izpuščati svoje zdravje in svoje sposobnosti in postajamo vedno bolj nebogljeni. Nazadnje bo moral vsak od nas izpustiti življenje v obliki, v kateri ga živimo sedaj. Tudi če verujemo v posmrtno življenj...