Michael Rieser se je rodil na Tirolskem v revni učiteljski družini. S trebuhom za kruhom je šel k stricu v Gdansk, da bi se izučil za trgovca, a mu je uspelo z delom in talentom presedlati na slikarstvo, ki ga je študiral v Gdansku, na Dunaju in v Munchnu, slednjič še izpopolnjeval v Rimu, potem pa poučeval na Dunaju, kjer je bil učitelj znamenitega Gustava Klimta. Njegova umetnost sodi v tok pozne romantike. Kot redni član dunajske Akademije upodabljajočih umetnosti je sodeloval pri izdelavi vitrajev za dunajsko zaobljubno cerkev (Votivkirche) in novo stolnico v lorenskem Nancyju.

Sliko na naslovnici, ki je v izvirniku široka in visoka skoraj en meter, je naslikal med svojim triinpolletnim bivanjem v Italiji, kjer se je očitno srečal z dediščino skupine nemških slikarjev, ki so jih neoklasicisti posmehljivo poimenovali ≫nazarenci≪, ker so želeli slikarstvu vrniti duhovne vsebine. S to sliko je zaslovel, ko je bila prikazana na drugi veliki mednarodni likovni razstavi na Dunaju leta 1870 in nato prešla v last Stanovske deželne galerije v Pragi. Slednjič se je nedavno znašla v dunajski dražbeni hiši Dorotheum, kjer se je spletna dražba končala ravno na dan izvolitve papeža Frančiška (13. marca 2013). Na sliki vidimo Jožefa in Marijo, ki sta sama pred ruševino, ki očitno služi živalim za zatočišče, dve ovci sta v bližini, več jih je v daljavi, daleč se vidijo še betlehemske hiše in pastirski ogenj.

Na sliki vidimo Jožefa in Marijo, ki sta sama pred ruševino, ki očitno služi živalim za zatočišče, dve ovci sta v bližini, več jih je v daljavi, daleč se vidijo še betlehemske hiše in pastirski ogenj. 

Tudi Jožef, ki je v kot odložil popotno palico in skromno culo, ima v roki prižgano trsko, s 3 katero posveti v na pol porušeni hlev, kjer zagledamo obrise osla in vola. Skrben je, naredi vse, kar more, da bi porodnici zagotovil varnost, streho, mir … Marijin pogled pa je usmerjen bolj v njeno notranjost, pod njeno srce, kjer bo le še kratek čas prebival Najsvetejši, preden bo ugledal svet.

Marijin pogled pa je usmerjen bolj v njeno notranjost, pod njeno srce, kjer bo le še kratek čas prebival Najsvetejši, preden bo ugledal svet. 

Na plašču ima v obrobi izvezeno besedilo, ki ga nosi v srcu, svojo hvalnico magnificat. Čeprav je že mrak, pa se njeno obličje kar sveti v neki nebeški luči. Videti je zaskrbljena, a obenem mirna in v sebi ohranja zaupanje v Boga, ki je tako blizu in tako daleč. Kako daleč od romantike, čeprav je po slogu slika nazarensko-poznoromantična. Molivcu želi pomagati, da bi razumel, kako je bil večer pred Kristusovim rojstvom poln človeške stiske, a Božjega odrešenjskega načrta nič ne more ogroziti. Celo ta tesnoba je lahko vir upanja za tistega, ki se z vero ustavi pred to sliko.

Br. Miran Špelič OFM 
je urednik slovenske izdaje revije Magnificat.