Atributi: škofovska oblačila, knjiga z ribo

Cerkve: V Sloveniji je 38 cerkva sv. Urha. Po njih so poimenovani kraji Sv. Urh, Šenturška Gora, Šenturh.

Sveti Urh, škof

Kot deček je bil Urh tako slaboten in bolehen, da so se nenehno bali za njegovo življenje. Okrepil se je in razvil v krepkega fanta šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj ga izpostavi soncu in zraku. V tem sta starša videla znak, da ga izročita Bogu. Tako so ga prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici, kjer je prejel odlično izobrazbo, ni pa vstopil v benediktinski red. Škof Adalberon ga je v Augsburgu posvetil v duhovnika in vzel za svojega tesnega sodelavca. Papež Sergij III. je želel, da bi postal Adalberonov naslednik, a se je Urh za to čutil premladega in tega ni sprejel. Takrat mu je papež prerokoval, da bo to moral storiti kasneje, ko bo škofija v razvalinah, kar se je tudi res zgodilo. Škofijo je prevzel leta 923, star komaj 31 let, in jo vodil petdeset let. V tem času je, v skladu s prerokbo, ustavil državljansko vojno in ubranil mesto Augsburg pred madžarskim napadom. Odločilno je pripomogel k porazu Madžarov ter njihovi stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. S tem si je vsa Evropa, tudi naši kraji, oddahnila, ker je bila rešena več kot petstoletne nadloge. Urh je bil predvsem skrben in blag pastir svojemu ljudstvu. Mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil.


Ime: Ulrih, tudi Ulrich, pri nas Urh, lahko tudi Uroš. Ime izhaja kot zloženka iz starovisokonemških besed uodal »dedna posest« in richi »mogočen, knez«.

Rodil se je okoli leta 890 v Augsburgu v Nemčiji,
umrl pa prav tako v Augsburgu, 4. julija 973.

Družina: Bil je sin alemanskega grofa Hupalda in Dietburge, ki je bila hči švabskega vojvode. Imel je več bratov in sester.

Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev; umirajočih (za srečno zadnjo uro), priprošnjik ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami, zavetnik škofije in mesta Augsburg.

Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen v škofovskih oblačilih in z ribo v roki, lahko pa ima ob sebi tudi podgane ali pa jaha konja.

Legenda: Najbolj znana legenda iz njegovega življenja govori o tem, kako ga je nekega četrtka zvečer obiskal njegov prijatelj Konrad, škof iz Konstance. Naročila sta večerjo, a sta se oba tako zavzeto in goreče pogovarjala, da sta sedela pri mizi še, ko se je že delala jutranja zora. Vstopil pa je sluga bavarskega vojvode in škofu izročil pismo. Sveti Urh mu je, ne da bi pomislil, da je že petek, dal kos mesa, ki je ostal na mizi. Škodoželjni sluga je hotel škofa očrniti pred svojim vojvodo, češ, kakšen hinavec da je, ker v petek jé meso, a ko je hotel vojvodi pokazati »dokaz«, se je meso spremenilo v ribo.

Beatifikacija: Urh je bil prvi, ki je bil za svetnika razglašen po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu; razglasil ga je papež Janez XV. 31. januarja 993.

Goduje: 4. julija.