Škof Hruza živi v Lvovu na skrajnem zahodu Ukrajine, torej ne neposredno na območju spopadov. Na vprašanje, kakšne so trenutne razmere na tem območju, posebej minulo sredo, ko so Ukrajinci ob praznovanju dneva neodvisnosti pričakovali povečano število napadov, je škof pojasnil, da so prejeli veliko opozoril. Tudi na zahodu države se pogosto oglašajo sirene, kljub temu pa je v Lvovu zaenkrat razmeroma mirno.

Kot običajno so se prebivalci mesta zbrali na pokopališču, kar je po škofovih besedah tudi značilnost njihovega praznovanja: spominjajo se svojih padlih. Prišli so tudi sorodniki padlih vojakov v trenutni vojni in skupaj so molili, nato pa so šli v cerkev, v kateri se poslovijo od vseh umrlih ukrajinskih vojakov.

Za naše življenje je pomembno, s čim zapolnimo dan neodvisnosti.

Razpoloženje v mestu je bilo v dneh pred praznikom nekoliko napeto, vendar so se ljudje vendarle pripravljali na praznovanje. Ne gre namreč zgolj za dokument, ki bi pomenil neodvisnost: »Za naše življenje je pomembno, s čim zapolnimo ta dan.« V dneh pred praznikom so imeli na dnevnem redu še eno žalostno obveznost: pokopali so univerzitetnega predavatelja, ki je prav tako padel na fronti in je imel dva majhna otroka. Razmere so resnično žalostne, meni škof Hruza, vendar po drugi strani ti pogrebi prikazujejo tudi občutke življenja. Ljudje poskušajo živeti, kajti »življenje je živo«.

Pomožni škof Lvova Volodimir Hruza. FOTO: Vatican Media

Če se vrnemo pol leta nazaj - kako se je vaše življenje spremenilo od začetka vojne?

Prvič, ničesar ne moremo načrtovati. Že epidemija nas je naučila, da ne smemo načrtovati dolgoročno. Zdaj pa sploh ne moremo načrtovati ničesar velikega. Vstanemo in smo hvaležni, da se je noč končala. Zvečer gremo spat nekoliko napeti.

Ljudje niso spočiti, ampak ves čas napeti. Toda zavedajo se, da poti nazaj ni več. To je povsem jasno.

Drugič, opaziti je, da so ljudje izčrpani: po eni strani v smislu materialnih sredstev, po drugi pa tudi čustveno. Ljudje niso spočiti, ampak ves čas napeti. Toda zavedajo se, da poti nazaj ni več. To je povsem jasno. Če se ozrete nazaj in veste, da ni poti tja, imate na voljo le možnost, da greste naprej. Mislim, da je to za ljudi prava spodbuda.

Ali se je v mesto vrnil nekakšen »vsakdan«?

Poskušamo živeti. Kajti če živimo, če smo zatirani, smo že izgubljeni. Počasi se pri nas znova začenja nogometna liga. Imeli smo koncerte na vrtu naše stolnice. Morda se boste vprašali, kako lahko to storite v vojni. Toda ljudje to potrebujejo. Ljudje se morajo družiti, povezovati.

Zanimivo je, da ljudje vedno pridejo v cerkev, ko se oglasi sirena za alarm.

Epidemija nas je nekoliko izolirala. Zaradi vojne imajo ljudje veliko potrebo po tem, da bi bili drug z drugim. Z veseljem prihajajo v cerkev k bogoslužju. Pravijo, da se z drugimi počutijo zelo dobro. Zanimivo je, da ljudje vedno pridejo v cerkev, ko se oglasi sirena za alarm - da bi poiskali zavetje in bili drug z drugim.

V cerkvi lahko običajno obhajate bogoslužja, spet imate krste in poroke. So se stvari nekoliko umirile?

Rekel bi, da se pastoralno življenje razvija. Zanimivo je, da imamo razmeroma veliko porok. Veliko ljudi je to načrtovalo že nekaj časa, zdaj pa pravijo: »To si želimo zdaj, v ozkem krogu.« In kaj naj še rečem o vsakdanjem življenju med vojno: naučili smo se živeti zelo preprosto. Ljudje spoznajo, da v življenju ne potrebujejo veliko. Imajo veliko želja, toda ali človek res potrebuje vse to …? Lahko se ukvarjamo s preprostimi stvarmi in smo srečni, da imamo hišo, da imamo kje spati in podobno. Napetost je torej nekako čutiti, toda v samem Lvovu se življenje nadaljuje. Tudi gospodarstvo poskuša delovati. Tudi to je zelo pomembna raven družbenega življenja.

Pogovor za Stolni radio Köln je bil opravljen minulo sredo, na praznik ukrajinske neodvisnosti in natanko šest mesecev po začetku ruske agresije v Ukrajini.