55-letni Vasilij Tučapets, škof Harkova, mesta z več kot milijon prebivalci, ki ga je Rusija oblegala od lanskega februarja do maja, je v pogovoru za avstrijski Kathpress poročal o nenehnem boju prebivalstva za preživetje v vzhodni Ukrajini. V drugem največjem ukrajinskem velemestu se je od začetka letošnjega leta močno povečalo število notranje razseljenih oseb iz uničenih manjših mest na rusko-ukrajinski meji. Rusko obstreljevanje Harkova z raketami S-300 in raketometi, ki traja že več mesecev, se še vedno nadaljuje, zaradi česar so prebivalci pogosto več dni brez elektrike in vode, ogrevanja in interneta. Po škofovih besedah je prednostna naloga prebivalcev Harkova »preprosto preživeti zimo«.

Ljudje so izčrpani, njihova edina želja je čimprejšnji mir.

Življenje prebivalcev Harkova je težko iz več razlogov, med drugim zaradi brezposelnosti, ki dodatno obremenjuje večino ljudi. Očiten razlog je, da je vojna uničila velika industrijska podjetja, vendar tudi mala in srednje velika zasebna podjetja komajda preživijo. »Ljudje so izčrpani, njihova edina želja je čimprejšnji mir,« je škof opisal prevladujoče razpoloženje. Obenem pa nihče ne dvomi o nujnosti obrambe Ukrajine, temveč ravno nasprotno, je zatrdil cerkveni dostojanstvenik.

Sadovi na duhovni ravni

Za domače cerkve trenutne razmere pomenijo dodatno spodbudo in obvezo, da ostanejo s svojimi ljudmi in jim pomagajo, je pojasnil škof Tučapets. Njegova škofijska cerkev je zato postala središče za človekoljubno dejavnost, kjer škof skupaj s prostovoljci skrbi za begunce. Pomembno vlogo imajo tudi duhovniki, ki v svojih župnijah združujejo pastoralno oskrbo s pomočjo Karitas. Kot je običajno v vzhodnih katoliških Cerkvah, so mnogi med njimi poročeni, vendar trenutno živijo ločeno od svojih družin, ki so lahko pobegnile na zahod Ukrajine ali v tujino. Mnogi oskrbujejo svoje župnije iz mesta Harkov, saj so bile njihove lastne hiše uničene.

V nekdanji ateistični trdnjavi Harkov je vedno več odraslih, ki prosijo za krst in dejavno sodelujejo v cerkvenem življenju.

Poleg socialnega in človekoljubnega dela so prizadevanja škofa in njegovih duhovnikov obrodila sadove tudi na duhovni ravni: v nekdanji ateistični trdnjavi Harkov je vedno več odraslih, ki prosijo za krst in dejavno sodelujejo v cerkvenem življenju. Izkušena bližina Cerkve je razlog, da jo mnogi ljudje sploh odkrijejo.

Ukrajina je še naprej v veliki meri odvisna od solidarnosti Zahoda, tudi v smislu dostave pomoči in finančne podpore, je poudaril škof Tučapets, ki se je v pogovoru zahvalil za konkretno pomoč iz Avstrije, Francije in Italije ter s Poljske. Zaradi te solidarnosti se ljudje v Harkovu niso počutili »osamljeni ali pozabljeni«. Kljub temu pa stiski ni videti konca in zima ostaja izziv: povsod primanjkuje hrane, zdravil in toplih oblačil.