»In ukrajinski otroci se bodo spet smejali«
»In ukrajinski otroci se bodo spet smejali«
Na predvečer prve obletnice rusko-ukrajinske vojne sta na odprtju dveh razstav v Muzeju novejše in sodobne zgodovine številne ukrajinske begunce, njihove gostitelje, »skrbnike« iz različnih dobrodelnih organizacij nagovorila tudi veleposlanika Poljske in Ukrajine v Republiki Sloveniji. »Priča smo grozljivi izkušnji naših sosedov. Ne zato, ker bi bili ruski agresorji izzvani, temveč zato, ker želi Rusija znova postati imperij, ker želi uresničiti svoje bolne ambicije po zasužnjevanju drugih narodov in uničiti naše evropske vrednote, uničiti želi svobodo in dostojanstvo Evropejcev. Mi v to ne bomo privolili,« je dejal poljski veleposlanik Krzysztof Olendzki: »Danes moramo vsi reči: Ukrajina mora zmagati! Verjamem, da bo ta brutalna ruska agresija v Ukrajini kaznovana in zatrta. Da bo to prelivanje krvi, to strašno žrtvovanje ukrajinskega ljudstva pripeljalo do velike zmage. In ukrajinski otroci se bodo spet smejali.«
»Delimo bolečino izgube in veselje zmag«
»Leto teče. Leto strašne vojne, leto grenke izgube, leto neznosne bolečine in žalosti. Leto hudega boja, leto neuničljive volje, leto neverjetnega poguma, leto upanja in vere v zmago,« pa je zbrane nagovoril ukrajinski veleposlanik Andrii Taran in se zahvalil Slovencem, da so sprejeli begunce, še posebej pa organizatorjem razstave in Ukrajincem, ki na razstavi s pričevanji in predmeti »pričujejo«: »S kulturo lahko delimo svoja najgloblja čustva, z drugimi delimo bolečino izgube in veselje zmag. Verjamem, da bo razstava pomagala razumeti in bolje občutiti, kaj je ta strašna vojna Rusije proti Ukrajini.«
Na pobudo nekdanjega direktorja muzeja Jožeta Dežmana
Da so s projektom razstav začeli že marca lani na pobudo nekdanjega direktorja muzeja Jožeta Dežmana, je povedala avtorica razstave Ukrajina pripoveduje Katarina Jurjavčič: »Dežman nas je spodbudil, da smo začeli z zbiranjem pričevanj ukrajinskih beguncev v Sloveniji. Najprej smo stike iskali prek Rdečega križa in Karitasa ter Ukrajincev, ki že dlje živijo v Sloveniji, pozneje pa so se nam pridružili še drugi.«
Na razstavi je na panojih predstavljenih 26 zgodb ukrajinski beguncev: »Za vsako zgodbo je izhodišče predmet, ki ima zanje pomembno simbolno vrednost. Tu se zvrsti cela plejada predmetov: od vedra, copat, pižam, bluz, izvezenih z narodnimi motivi, pa vse do knjig in receptov,« je naštela avtorica razstave. V pogovorih Ukrajinci spregovorijo življenju v Ukrajini pred vojno in razlogih za odhod iz države in prihod v Slovenijo. Nekateri so se odločili zaradi osebnih poznanstev in prijateljstev v Sloveniji, drugi uporabili gospodarske stike, veliko jih je v Slovenijo prišlo tudi po ključu "pomagali so nam prijatelji od prijateljev", je povedala Katarina Jurjavčič.
Ob bok zgodbam Ukrajincev so v osmih pridruženih pripovedih postavili še Slovence, ki so se angažirali pri pomoči beguncev; med njimi svoje zgodbe podajo direktorica urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj, dirigentka Živa Ploj Peršuh in fotograf Tamino Petelinšek.
Vojna v otroških očeh
Razstava Mama, jaz nočem vojne pa je nastala v sodelovanju s poljskim veleposlaništvom. Navdih zanjo je bil spletni portal Mom I see war (Mama, vidim vojno), na katerem ukrajinski otroci objavljajo risbe na temo vojne, je pojasnila Katarina Jurjavčič.
»Projekt je bil ustvarjen, da prikaže vojno skozi oči ukrajinskih otrok in opozori svetovno javnost na njene brutalne posledice. Združuje več kot 10 tisoč otroških risbic, na ogled so tudi na spletu; primerjava risb ukrajinskih otrok, predstavljenih na razstavi, nedvomno kaže, da je vojna skozi oči otrok vedno videti enako. Podobnost med zgodovinskimi in današnjimi risbami je osupljiva. Otroci rišejo tanke, letala, ki odmetavajo bombe, požare in eksplozije. Rišejo poškodovane in mrtve, porušene hiše, grobove. Rišejo sebe in svojo družino, rišejo tudi sanje za prihodnost,« je dejala Jurjevčičeva.
Obe razstavi bosta v Cekinovem gradu na ogled do 24. aprila.