Ivan Skalivski prihaja iz ukrajinskega mesta Ivano-Frankivsk, a že več let živi v zdomstvu. Po študiju v domovini je nekaj let študiral na Poljskem in nato še krajši čas v Zagrebu in Ljubljani. Mašniško posvečenje je prejel lansko poletje v Zagrebu. Razmere v domovini spremlja s težkim srcem, skrb za domače in domovino je velika. Predvsem mu je zelo težko, ker svojim staršem kot duhovnik še ni imel priložnosti stisniti roke.

Gospod Skalivski, kaj preživljate zadnje dni, ko spremljate trpljenje domovine in rojakov?

Zelo je težko, čutim veliko bolečino, psihično in fizično. Oskrbujem dve župniji, opravljati moram svoje delo. Kot duhovnik moraš ljudem prinesti zaupanje, vero v dobro, da bo vse v redu. A tega sporočila ne moreš prinesti, če si sam paraliziran, v strahu.

Hudo mi je tudi, ker v zadnjem letu nisem bil doma. V tem času sem končal bogoslovje in bil lani avgusta posvečen. Moja mama in oče me še nista objela kot duhovnika. Nisem se ju še dotaknil kot duhovnik. Nisem imel še mlade maše v domovini, domači vasi. Sami veste, kako je, ko ima novomašnik novo mašo doma, ko vsi pridejo. Tega jaz nisem imel in samo molim in prosim Boga, da vsaj še enkrat pred smrtjo vidim starše, da se objamemo in poljubimo.

Prihajate iz mesta Ivano-Frankivsk na zahodu države, blizu poljske meje. Kakšne so razmere tam, kako je vaša družina?

Tam imam vso družino, starše, bratrance, sestrične, vse sorodstvo. Ukrajinci smo zelo povezani med seboj, tudi če nismo v sorodstvu. Zelo težko preživljam, kar se dogaja v domovini. Veliko molim, nič ne spim, ves čas preverjam telefon, kličem domov, kakšna je situacija. Nikoli ne vem, kdaj bo iz Kijeva prišlo k nam, teh 600 kilometrov spet ni tako daleč. Pri nas je za zdaj še dosti varno, a že čez dve uri, se vse lahko spremeni.

Vsi so zelo zaskrbljeni. Naše žene kuhajo hrano, ki jo na fronto pošiljajo vojnim ujetnikom. Tu se vidi velika razlika med našo državo in rusko vojsko – ko naši ujamejo ruskega talca, ima pri sebi škatlo suhe hrane iz leta 2015. Takšen je odnos Kremlja do svojega naroda.

Govoril sem s prijateljem Rusije, dejal mi je: »Ivan, tukaj nič ne bomo naredili. Če nas pride 20 tisoč na ulico, nas bodo 20 tisoč poslali v zapor.«

Med vojnimi ujetniki, ki jih je zajela naša vojska, je bil fant, star 19 let. Nič mu niso naredili, so mu dali telefon, da je poklical mamo. Mama ga je objokana spraševala, kaj dela. Pa ji je odvrnil, da so jih zbudili ob 3. uri zjutraj in rekli, da grejo na vaje. Potem so prišli v Ukrajino in jim je bilo ukazano, naj bombardirajo vse živo. To je hudičevo delo, vojska se bori, a niti ne ve, za kakšen cilj.

Ivan Skalivski in ukrajinski veleposlanik Mihajlo Brodovič pri  arhijerejski liturgij za mir v ljubljanski stolnici. FOTO: Tatjana Splicahal 

Ste sami pred 24. februarjem pričakovali, da se lahko zgodi najhujše?

Sem, verjel sem ameriškim opozorilom. Napad je bil tudi že leta 2014, ko je Putinov režim zavzel Donbas in Krim. Pri nas je bila vojna že osem let, a za svet to ni bilo tako zanimivo.

Diktatorju Putinu ne gre za Nato, mi nismo v Natu, nismo v EU, nimamo jedrskega orožja. Ukrajina ni nevarna Rusiji, niti kateri drugi državi. Ukrajina ni nikoli v zgodovini napadla druge države. Tudi zdaj, naša vojska ni spustila ene same bombe na rusko ozemlje, vse kar se dogaja, se dogaja na naši zemlji. Ukrajina se samo brani.

Koliko imate upanja, da se bo vojna hitro končala?

Nisem vojni analitik, sem teolog in duhovnik. Ta vojna se bo končala, ko bo ruski narod vstal. Mora vstat. Če vstane vseh 145 milijonov ljudi, ga lahko ustavijo. Seveda bodo žrtve, a kaj je naš narod kriv, če se je Putinu zmešalo. Moj narod zdaj plačuje visoko ceno, ceno krvi. Umirajo tudi civilisti. Bombe padajo povsod.

To je demonska stvar. Človek, ki se zaveda svojih dejanj, tega ne bi mogel delati. Ta človek je pod absolutnim vplivom hudiča. Na žalost ima neko podporo ljudi, ki se pridružujejo tej agresiji. Vsak, ki se pridružuje grehu, je grešnik.

Mi smo se leta in leta borili, da smo svobodni, da imamo evropske in krščanske vrednote, da se rešimo sovjetske mentalitete. Imeli smo svojo revolucijo leta 2014. Naredili smo veliko reform za približevanje Evropski uniji. A diktatorja Putina to zelo nervira, da ena država postane absolutno svobodna brez njegovega vpliva. Putin ne more preživeti, da je Ukrajina svobodna, demokratična država, s predsednikom igralcem, ki ga je izvolilo ljudstvo.

To ni vojna Rusije in Ukrajine, to je vojna kremeljskega režima proti civiliziranemu svetu. Bral sem članek ruskega zgodovinskega analitika, ki je zapisal, da je to, da se Putin boji Nata, le mit. Nato ni ogrožal Rusije, Putinov cilj je maščevanje Ukrajini, ker mu ni uspelo, da se vrne v Sovjetsko zvezo.

V soboto ste prisostvovali arhijerejski liturgiji za mir v ljubljanski stolnici, v Metliki ste sveto bogoslužje obhajali že prejšnji ponedeljek. Kako pomembne so molitve? 

V Metliki in na Hrvaškem, kjer oskrbujem še eno župnijo, molimo vsak dan. Boga prosimo, da da svoj mir in čim prej ustavi vojno. Molitev je najmočnejše orožje. Sam veliko molim za naše vojake in prostovoljce, veliko sem, v stiku z njimi, jim pišem, jih kličem, preverjam, če so še živi. Res me skrbi.

Kaj vam osebno pomeni duhovna opora?

Če ne bi verjel v Boga in vse molitve, ne bi zdržal tu. Če ne bi bilo močnega zaupanja v Boga, tudi Kijev ne bi zdržal, niti Ukrajina. Sami veste, kako močni sta ruska in ukrajinska vojska v številkah, Putin je rekel, da bo Kijev padel v nekaj urah, pa mu po devetih dneh ni uspelo. To pomeni, da je eno upanje. V tem vidim blagoslov.

Ljudje po vsem svetu izkazujejo podporo Ukrajini, vrstijo se molitvene verige, množični protesti proti vojni, zbira se materiala pomoč. Tudi papež Frančišek spodbuja k molitvi za mir, osebno je poklical ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in poslal materialno pomoč ukrajinskim beguncem.

Tu bi pohvalil slovenski narod in se mu zahvalil. Kot je že rekel naš veleposlanik na sredinem shodu, tega nikoli ne bomo pozabili, kako ste bili z nami in skrbeli za nas v najtežjem trenutku. Verjemite, Ukrajina bo zdržala, sicer z veliko žrtvijo, a mir bo prišel. To vam bomo vrnili, vedno vam bomo hvaležni.

Tudi sam prejemam veliko podpore od Slovencev, slovenskih duhovnikov in škofov, slovenskih vernikov, tako rimo-katolikov kot grko-katolikov. Ne glede na veroizpoved, od vseh.

V Metliki pripravljamo prostore za begunce. Osebno mi je zelo težko spremljati begunce z vzhoda in centra države. Kajti moji so na zahodu, so še v potencialni nevarnosti. Tam bodo tudi ostali, čeprav sem jih prigovarjal, naj pridejo. Oče mora v vojsko braniti domovino, mama pa ga ne želi pustiti samega. To je zame izkaz velike ljubezni. Tu se vidi, kje je Bog.

Imate kakšno sporočilo za naše bralce?

Kar prosim Slovence, Slovenijo in ves svet, je, da molijo. Bog že ve, kaj bo naredil in zakaj nam to pošilja. To je preizkušnja za Ukrajino, za celo Evropo in ves svet. Prvo pa je to preizkušnja za ruski narod. Ali bo postal svoboden, civiliziran narod, ali bo ostal narod, ki ga upravlja en sam človek.