Sveti oče je po navedbah spletnega portala Vatican News junaške kreposti priznal še petim osebam: indijski redovnici Mariji Celini Kannanaikal (1931-1957), kolumbijskemu duhovniku Jesusu Antoniu Gomezu Gomezu (1895-1971), italijanskemu kapucinu Ponižnemu iz Genove (1898-1969, rojenemu kot Janez Jožef Bonzi), španskemu duhovniku Janezu Sanchezu Hernandezu (1902-1975) in brazilskemu duhovniku Viktorju Coelhi de Almeidi (1899-1987).

Peter Pavel Oros. FOTO: Vatican Media

Žrtev sovjetskega režima

Nekaj ur po skrivnem obhajanju bogoslužja je oče Peter Pavel Oros umrl, ko ga je strel iz pištole zadel v brado, mu prečkal vrat in izstopil iz rame: sovjetski komunisti so 28. avgusta 1953 nasilno zaključili življenje človeka trdne vere in predanosti najšibkejšim, duhovnika grškokatoliške eparhije Mukačevo v Ukrajini. Oče Peter je umrl je v kraju Siltse na Madžarskem.

Korenine in poklic

Rodil se je 14. julija 1917 v madžarski vasi Biri v globoko krščanski družini. Njegov oče je bil grškokatoliški duhovnik in je izginil, ko je bil Peter star dve leti. Pri devetih letih je izgubil mater. Leta 1937 je vstopil v bogoslovno semenišče v Užgorodu v Zakarpatju na ukrajinsko-madžarski meji.

Ljudje so mladega duhovnika takoj vzljubili zaradi njegove gorečnosti in ljubezni do ubogih.

18. junija 1942 je bil posvečen v duhovnika celibaterja grškokatoliške eparhije Mukačevo v Ukrajini in je kot vikar začel pastoralno službo v številnih ukrajinskih vaseh na tem območju. Ljudje so ga takoj vzljubili zaradi njegove gorečnosti in ljubezni do ubogih.

Leta 1943 se je zaradi vojne udeležil tečaja za vojaške kaplane v Barci pri Košicah, glavnem mestu istoimenske pokrajine na Slovaškem. Vrnil se je v svojo župnijo, ki se je leta 1944 tako kot celotno ozemlje Zakarpatja znašla pod okupacijo sovjetskih enot Rdeče armade in bila združena z Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko, nato pa s Sovjetsko zvezo.

Leta preganjanja

S prisilno priključitvijo se je začelo preganjanje Grškokatoliške cerkve. Leta 1946 je bil Oros kot župnik premeščen v Bilke v okrožju Iršava. Že takrat so nanj pritiskali, naj prestopi v Rusko pravoslavno cerkev. Pritiski so se leta 1948 še okrepili. Oros se je temu uprl in ostal zvest papežu. Leta 1949 so bile nato prepovedane pastoralne dejavnosti in zaprte vse grškokatoliške cerkve, ukinjena je bila tudi mukačevska eparhija.

Atentat

Oče Oros je zavestno in pogumno živel pod krinko osumljenca, ki so ga nadzorovale tajne službe, nenehno je bil izpostavljen samovoljnim aretacijam in krivicam. Ko je bila leta 1949 Grškokatoliška cerkev razglašena za nezakonito, osebnosti, ki so v družbi uživale ugled, pa sistematično odstranjene, je Božji služabnik Oros še naprej na skrivnem opravljal svojo službo.

V Cerkvi so umor ukrajinskega duhovnika takoj obravnavali kot mučeništvo.

Leta 1953 je bil zanj izdan nalog za aretacijo. Poskušal je pobegniti, vendar ga je 28. avgusta na železniški postaji v vasi Siltse ustavil policist in ga ubil. V Cerkvi so njegov umor takoj obravnavali kot mučeništvo, čeprav je duhovnikovo truplo ostalo skrito vse do razpada Sovjetske zveze. Njegov spomin je ostal vtisnjen v spomin vernikov in med njimi še danes vlada prepričanje o učinkovitosti njegove priprošnje pri Bogu.

Marija Celina Kannanaikal. FOTO: Vatican Media

Mistična redovnica iz Indije

Na seznamu novih blaženih bo kmalu tudi indijska uršulinka Marija Celina Kannanaikal, ki so jo med noviciatom v njeni kongregaciji preganjali zaradi mističnih izkušenj, saj so te vzbujale dvome pri predstojnikih in vznemirjale novinke.

Nihče ni mogel natančno ugotoviti, kaj se dogaja z njenim telesom.

Njena svetost je bila prepoznana, vendar so mnogi predlagali, naj se ji ne prizna poklica. Po šestmesečnem podaljšanju noviciata – po predvidenih prvih dveh letih - je bila sprejeta v izbrani red. Poučevala je v osnovnih šolah, vendar je kmalu resno zbolela, pogosto je trpela zaradi vročinskih napadov, glavobolov in bruhanja s sledovi krvi. Nihče ni mogel natančno ugotoviti, kaj se dogaja z njenim telesom. Umrla je leta 1957, stara 26 let, le petintrideset dni po redovnih zaobljubah.

Jesus Antonio Gomez Gomez. FOTO: Vatican Media

»Svetilka Najsvetejšega«

Kolumbijski duhovnik Jesús Antonio Gómez Gómez je bil spovednik, rektor bogoslovnih kolegijev in profesor dogmatične teologije. Posebej se je posvečal spovedovanju in duhovnemu vodenju duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic in tudi laikov. Ljudje so ga imenovali »svetilka Najsvetejšega zakramenta«, saj je veliko ur preživel v češčenju, tudi ko je bil že hudo bolan.

P. Ponižni iz Genove. FOTO: Vatican Media

Ustanovitelj »Frančiškanskega nasmeha«

Italijanski kapucin Ponižni iz Genove, z rojstnim imenom Giovanni Giuseppe Bonzi, je takoj po vojni ustanovil zavod »Frančiškanski nasmeh« za pomoč revnim, osirotelim in zapuščenim otrokom. Zanje je duhovnik vsak dan beračil, da bi dobil potreben denar. Zahvaljujoč zbranim sredstvom je lahko ustanovil še Kongregacijo malih pomočnic sester Deteta Jezusa.

Trpljenje in travma, ki ju je doživel med bombardiranjem Genove, sta p. Ponižnemu pustila precejšnje čustvene posledice.

Čeprav sta mu trpljenje in travma, ki ju je doživel med bombardiranjem Genove, pustila precejšnje čustvene posledice, kar ni vedno olajšalo njegovih odnosov z ljudmi, s katerimi se je srečeval, so ga sodelavci imeli iskreno radi in so ga visoko cenili. Nadškof Genove, kardinal Giuseppe Siri, ga je vedno podpiral in mu neomajno zaupal.

Janez Sanchez Hernandez. FOTO: Vatican Media

Španski duhovnik, ki je pomagal duhovnikom

Papež je junaške kreposti priznal tudi Špancu Janezu Sanchezu Hernandezu, duhovniku Sodalitete škofijskih duhovnikov delavcev Srca Jezusovega, ustanovitelju Inštituta laičnih služabnikov Jezusa Kristusa Duhovnika, ustanovljenega z namenom pomagati duhovnikom pri njihovi službi.

Viktor Coelho de Almeida. FOTO: Vatican Media

Evangelizacija prek radia

Viktor Coelho de Almeida pa je bil brazilski redemptorist, ki je opravljal pastoralno službo v marijanskem romarskem središču v Aparecidi, kamor je bil premeščen med okrevanjem po tuberkulozi. Obdobje bolezni je bilo zanj priložnost, da se je seznanil z radijskim medijem.

P. Viktorja so ljudje cenili zaradi njegove preprostosti pri komuniciranju.

Ekipi Radia Aparecida se je pridružil ob samem začetku oddajanja leta 1951, leta 1958 je postal namestnik direktorja, leta 1965 pa njegov glavni direktor. Cenili so ga zaradi njegove preprostosti pri komuniciranju in med verniki je kmalu zaslovel: veliko ljudi se je nanj obračalo po nasvete in pomoč. Leta 1969 je bilo oddajanje Radia Aparecida prekinjeno po ukazu vojaškega režima, ki je govor p. Viktorja z dne 1. januarja, v katerem je komentiral »Deklaracijo o človekovih pravicah«, označil za prevratnega.