Halina Rozanska de Pochylak je Ukrajinka, ki je po drugi svetovni vojni s svojimi starši iz Lvova migrirala v Argentino. Za Radio Vatikan je spregovorila o svoji izkušnji v zaporu v Buenos Airesu, kjer že dolga leta dela kot prostovoljka: tam je med drugim spoznala tudi Jorgeja Maria Bergoglia, ki je obiskoval zapornike in jim nudil duhovno oskrbo.

»Papeža Frančiška sem spoznala, ko je bil provincial jezuitov in zame je eden izmed največjih papežev, tudi zato, ker še naprej izkazuje svojo bližino možem in ženam našega časa, ki zaradi epidemije živijo v svetovni krizi brez primere,« svoje pričevanje začne 78-letna Halina Rozanska. Pri osmih letih je doživela življenjski preobrat: izvedela je za smrt svoje babice, ki je bila zapornica v Sibiriji in žrtev komunističnega režima, in takrat se je odločila, da bo svoje življenje posvetila pomoči zapornikom. Še danes kljub svoji starosti, trem otrokom in devetim vnukom nadaljuje svoje služenje v zaporu v Buenos Airesu.

Bergoglio kot spovednik

Srečanje s Jorgejem Mariem Bergogliem je bilo zanjo ena pomenljivejših izkušenj, je Rozanska povedala v pogovoru za Radio Vatikan. Kot se spominja, je kot škof in tudi kot kardinal obiskoval zapornike, ki so imeli vklenjene roke in noge, ter bolnike z aidsom, ki so bili obsojeni na zelo dolge kazni. Zahteval je zagotovitev pogojev, da se je lahko z njimi pogovarjal, in navadno mu je to uspelo. Sedel je poleg njih »in jih spovedoval kot noben drug duhovnik pred njim. Po njegovih obiskih je bilo veliko spreobrnjenj,« je povedala prostovoljka, ki prav tako lahko vedno lahko računa na pomoč svojih treh otrok. Njen mož je umrl pred dvema letoma, otroci pa so ji vedno blizu, pomagajo ji tudi materialno. Tako so ji priskočili na pomoč, ko je bilo treba prebeliti kapelo zapora, hčerka, ki je odvetnica, pa ji pomaga pri uporabi računalnika in branju sodnih spisov.

Ljubiti tiste, ki so zavrženi

Halinino poslanstvo v zaporu so zaznamovale številne osebne izkušnje. Posebej se spominja neozdravljivo bolnega zapornika, ki ga je pred smrtjo naučila moliti. »Imel je raka na grlu in kar naprej je prosil za cigareto. Kljub temu, da ne kadim, sem jo priskrbela in šla naslednji dan k njemu, da bi mu jo ponudila. Obenem sem mu podarila tudi Sveto pismo. Odgovoril mi je, da ga ne bo niti odprl, ker je nepismen. Izrazil pa je željo, da bi molil, in me prosil, naj ga naučim Očenaš. Medtem ko je molil, sem videla, da se je njegov obraz razjasnil, saj je mislil na svojo družino in na svoj rojstni kraj, Patagonijo. Večkrat me je prosil, naj ga spremljam pri molitvi. Odpovedal se je celo nogometu, nad katerim je bil zelo navdušen, da bi prosil Gospodovo pomoč. Nekega dne je vztrajal, naj pridem k njemu v nedeljo. Pustila sem družinske obveznosti in ga šla obiskat. Ves čas sva molila. Po dveh dneh sem se vrnila in pazniki so mi povedali, da se je poslovil tisto nedeljo zvečer, ob podpori in tolažbi svojih kolegov.«

Glede življenja po prestani zaporni kazni pa Halina pravi, da je oseba, ki pride znova na prostost, prestrašena in ne ve, kako naj se obnaša v družbi. Pogosto naredi hude napake. Drugi je ne sprejmejo in nima zagotovljenih osnovnih sredstev za preživetje. »Naš odgovor mora biti samo eden: ljubezen do njih,« poudari in nadaljuje: »Nikoli niso prejeli ljubezni, naklonjenosti in to je poglavitni razlog za njihove napake. Približati se jim moramo z molitvijo, tudi če gre za nalogo, ki je težavna. Vendar pa lahko uspemo s pomočjo ljubezni in bližine.«