Z ukrajinsko družino ohranja tesno vez, obišče jih vsako leto, njena hči pri starih starših preživi vsako poletje. Dogajanje v domovini spremlja s težkim srcem, z domačimi je ves čas v stiku.

Marjana, kaj doživljate ob dogajanju v domovini?

Vsi me sprašujejo, kako sem. A še sama ne vem. Del mene je žalosten, del mene mora ostati zbran in delati. Če sem iskrena, se niti ne želim pogovarjati o tem. Cmok se mi nabira, samo tlačim, ker če bom dala iz sebe, bom samo jokala. Ne morete si predstavljati, kako me je strah za moje. Imela sem eno slabo tolažbo, da so na zahodu, na drugem koncu …

Prvič me je resno stisnilo, ko mi je sestra poslala video posnetek bombnega napada na staro vojaško letališče v Ivano-Frankivsk. To je v mestu, kjer ona dela. Tisto noč je deževalo, zjutraj je močno zagrmelo. Vedela je, da tako močno ne grmi. Slišala je, kako so dve bombi vrgli na to letališče. (Posnetek spodaj, op. a.)

Strašno mi je. Zakaj ves čas Ukrajina trpi?! Tako bogata država, tako priden narod. Moji starši so pošteni, pridni ljudje, zakaj morajo ves čas trpeti?! Nikoli nimajo miru, nikoli!

Zakaj ves čas Ukrajina trpi?! Tako bogata država, tako priden narod. Moji starši so pošteni, pridni ljudje, zakaj morajo ves čas trpeti?! Nikoli nimajo miru, nikoli!

Kako je vaša družina v Ukrajini?

Zelo so žalostni, zaskrbljeni. Brat ima ob hiši staršev svojo hišo, a je prazna, ker z družino živi v mestu. In so ga klicali, če bi sprejel osem ljudi iz druge oblasti. In jih bo. Moji starši bodo z njimi delili hrano, vse. Tako smo navajeni. Pri nas je romarska pot in že romarje je mama vedno sprejela, jih pogostila in jim ponudila prenočišče. Če sprejmeš romarje v hišo, je to blagoslov.

Ko mi je brat povedal za te ljudi, me je zelo stisnilo. Kako mora biti, ko izgubiš vse? Ko ne veš, ali te bo kdo vzel? Kako ti mora biti, ko prideš k tujemu človeku? Sploh si ne morem zamisliti, kako bi bilo, da bi moji starši morali zapustiti dom.

Ali vaša družina razmišlja o odhodu iz države?

Takoj, ko se je začelo, sem jim rekla, naj pridejo k meni v Sloveniji. Vsi so zavrnili: »Mi smo na svoji zemlji. Nikamor ne gremo.« Sem jih prosila, naj mi dajo vsaj otroke. Pa so odklonili. Kaj naj naredim? Se spominjam njihovih obrazov, kako živimo tam doma, praznujemo …

Regija, od koder prihajam, je najbolj narodno zavedna v vsej državi. Ob vsem, kar je Ukrajina doživela pod Sovjetsko zvezo, je ta del najbolj ohranil svojo tradicijo in lokalno identiteto. To se kaže v oblačilih, petju pesmi, folklori. Na porokah pojemo ukrajinske pesmi, na svatbi se vrti ukrajinska narodna glasba. Mladi ponoči na poti iz diskoteke prepevajo ukrajinske pesmi. Prebivalstvo sto odstotno govori ukrajinsko.

Brat je med rezervisti, v 90 dneh bo moral v vojsko. Prav tako moža obeh sester. Naši moški bodo morali oditi in braniti domovino.

Kako se je tam v teh dneh spremenilo življenje, o čem pripovedujejo?

Za navadne ljudi se je življenje dobesedno ustavilo. Vrtci so zaprti. V mestu Ivano-Frankivsk skoraj ni več ljudi, vso so odšli na vas. Povezava z mestom je slaba. Mlajša sestra kot medicinska sestra dela v bolnišnici. V četrtek so dobili navodilo, da ne smejo sprejemati nobenih bolnikov, samo ranjence. Ko to slišiš, ne dojameš, ne verjameš. V petek so nato dobili navodilo, da lahko spet sprejemajo vse bolnike. Vsak dan čakajo nova navodila.

Prvi dan napada v trgovini nisi dobil ničesar, sestra ni dobila niti plastenke vode. Moji imajo sicer kmetijo in veliko svoje hrane, tako da kupujejo bolj ali manj le olje, sol, sladkor … Pred lekarno je bila dolga vrsta, ljudje so v paniki grabili vse. Sestra, ki je že med korono opažala, kakšna psihoza se je ustvarjala med ljudmi, mi je rekla: »Marjana, si ti predstavljaš, kaj bo šele zdaj? Zdaj bo tega še več.«

Brat je med rezervisti, v 90 dneh bo moral v vojsko. Zdaj čaka na klic. Oče ne, bosta pa vpoklicana tudi moža obeh sester. Naši moški bodo morali oditi in braniti domovino.

Ljudje žalostni. Pod stresom in v paniki, čakajo, kaj bo. Ampak imajo duhovno oporo v cerkvi. Na nek način smo lahko hvaležni, da imamo vero. Trudijo se sprejeti preizkušnje, ki jim jih pošilja Bog.

Ukrajinci se najbolj zanašajo na Boga. Na fotografiji Marjanin oče. FOTO: Osebni arhiv

Se veliko zatekajo v molitev?

Ko sem mami omenila, da bom imela ta intervju, mi je dejala: »Marjana, nič ne govori o Putinu, o politiki. Prosim, samo to povej, da smo mi preprosti ljudje. Mi preprosto delamo, mi molimo. Politika ni naša stvar, mi se zanašamo samo na Boga in na Njegovo voljo.«

Veliko molijo. Vsak dan se zbirajo v cerkvi in molijo. Molitev vodi naš župnik Mihajlo Mihnej. Njegova žena Olga organizira, da se lahko molitvam v živo prek Facebooka pridružijo tudi tisti, ki ne morejo v cerkev. Veliko molijo in prosijo.

Pri nas so ljudje zelo verni, v nedeljo k maši pride skoraj 90 odstotkov ljudi, starih in mladih. Ljudje molijo, doma imajo ikone, slike – tako kot jaz tu v frizerskem salonu in doma. Na vasi se vsi poročijo cerkveno, k prvemu obhajilu grejo vsi otroci. Tudi meni vera veliko pomeni, to nesem naprej tudi v Sloveniji. Ljudem moram pokazati, od kod prihajam in kakšen pomen ima vera v moji domovini.

Molitev za mir v domovini v domači cerkvi v vasi Velika Turja. Ljudje se zbirajo vsak dan. FOTO: Osebni arhiv

Pod katero Cerkvijo je vaša regija?

S te, vprašanjem sem se prvič srečala v Sloveniji, o tem me je spraševal tudi neki pater. Prej o teh razlikah nikoli nisem razmišljala. Vsi imamo isto, krščansko vero. Samo tradicija in obred sta drugačna. Sem kristjanka, krščena sem bila v pravoslavnem obredu, poročila sem se v grko-katoliškem obredu, moja hči je krščena v katoliškem obredu. Boga ne delim, ne na zelenega, ne na rumenega, ne na rdečega. Jaz Boga častim. V našo vas je prišel pravoslavni župnik, smo imeli pravoslavni križ in smo bili vsi pravoslavni. Je prišel grko-katoliški župnik, je visel grko-katoliški križ, mi smo bili grko-katoliki. Tu sem zelo navezana na Brezje in tamkajšnjo Marijo Pomagaj. Ni razlike, molili smo k Bogu. Bog ni spremenil obraza. Čeprav so podobe različne, se v duši Bog ne spreminja.

Boga ne delim. Boga častim.

Mihajlo Mihnej, župnik v Veliki Turji. FOTO: Osebni arhiv

Koliko se sami v težkih trenutkih zatekate k Bogu?

Boga sprašujem, zakaj to dopušča. Hkrati prosim in molim. Moja soseda je Hrvatica, ki prihaja iz Bosne. Tudi sama ima izkušnjo vojne. Z leto in pol starim otrokom in hčerko je z eno vrečko bežala, mož in dva sinova so ostali. In mi je rekla: »Marjana, ti samo moli. Jaz sem veliko molila. In so vsi ostali živi in zdravi, mož se je vrnil.« V teh ljudeh imam duhovno oporo. Oni razumejo.

Me je tudi presenetilo, ko me je klicala znanka, ki ni toliko verna. Če sem ji za božič voščila, ni niti odgovorila. Zdaj me je poklicala in mi dvakrat rekla: »Mi molimo za Ukrajino.«

Ni prizaneseno ne Ukrajincem, ne Rusom. Tudi oni trpijo.

V petek ste se tudi udeležili protestnega shoda v Ljubljani.

Res je. Če bi imela čas, bi se tudi maše, ki jo je za mir v Ukrajini v Ljubljani daroval grko-katoliški župnik. Preden sem šla na shod, sem imela v salonu stranko iz Rusije. Solze so ji tekle kot dež, opravičevala se mi je, da jo je sram, da je Rusinja. »On nam dela sramoto. Mene je sram poklicati sorodnike. Kaj on dela našemu narodu,« je dejala. Vidite, ni prizaneseno ne Ukrajincem, ne Rusom. Tudi oni trpijo.

Ko smo bili na Prešernovem trgu, me je poklicala še ena Rusinja in se mi opravičevala, da so proti vojni. Sem ji odvrnila, da se ji ni treba opravičevati. Mi smo sosedje, smo bratje.

Se povezujete tudi z rojaki, ki živijo v Sloveniji? Boste organizirali kakšno pomoč za domovino?

Veliko mi pomeni, ko se pogovarjam z rojaki. Vem, da si to delimo. Je nekoliko lažje. V Sloveniji imamo društvo Rokavička, sodelujem tudi pri mednarodnem bazarju Sila. Kar zadeva pomoč domovini, marsikdo mi je že ponudil roko, da če bomo kaj potrebovali … A sem se odločila, da sama ne želim ničesar organizirati. Kdorkoli bo želel pomagati, naj se prosim obrne na naš konzulat. Tam jih bodo obrnili na uradne organizacije za zbiranje pomoči.