Da, če ne bi bilo vzhodnika, ki me – včeraj sem ga dodobra okusil, me je prepihal – spominja na čase, ko sem še služil vojaški rok v Kučevu v Srbiji in okušal košavo, veter s Karpatov. Takrat z zahodnih, če bi bil v Ukrajini, pa bi ga z vzhodnih. Tudi to mi »pomaga«, da se v spominih »preselim« v leto 1988, ko smo se številni Slovenci pod vodstvom tedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja in beograjskega nadškofa metropolita dr. Franca Perka udeležili romanja v Rusijo (tedaj še Sovjetsko zvezo) ob 1000-letnici pokristjanjenja Rusije. Pravilno rečeno: Kijevske Rus. In se spomnili kijevskega velikega kneza sv. Vladimirja, ki je leta 989 poročil bizantinsko princeso Ano, sprejel njeno vero, odstranjeval poganske kipe, pokristjanjeval ljudi in zidal krščanske cerkve. Julija in avgusta 1988 je »k izvirom« ruskega krščanstva romalo več romarskih skupin, ki so skupaj štele kar 320 Slovencev. Sam sem bil v Perkovi skupini.

Kip kneza sv. Vladimirja nad reko Dneper (Dnipro) in Kijevom. FOTO: Jožef Pavlič

Kdaj spet v Ukrajino in v Rusijo?

Rad bi še kdaj ponovil to romarsko pot, a je vprašanje, če bo to sploh še mogoče. Posebej ker je ruska vojska, točneje rečeno predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, v četrtek, 24. februarja, v ranih jutranjih urah napadel sosednjo Ukrajino. Pred tem je 21. februarja s podpisom priznal neodvisnost in suverenost ter zagotovil medsebojno zavezništvo marca 2014 samooklicanima proruskima separatističnima republikama Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine. Ti dve »regiji« sta ga potem prosili za pomoč pred ogrožujočimi Ukrajinci. Razlog več za rusko vojaško posredovanje v Ukrajini, vdor na njeno ozemlje iz »zaveznice« Belorusije, vzhoda Ukrajine in s smeri Krima, ki se je leta 2014 na referendumu večinsko odločil za prestop v Rusko federacijo. Putin je oborožene napade na Ukrajino utemeljil z obrazložitvijo, da hoče to sosednjo državo demitalizirati in denacificirati, nakladno pa, da bo strmoglavil z mamili zasvojeno bando s predsednikom Volodimirjem Zelenskim na čelu. Danes je, ko to pišem, že četrti dan srditih spopadov, z bojišč pa prihajajo zelo nasprotujoče novice. Očitno se ob bojni sili bije tudi velika propagandna vojna, katere posledice so predvsem prestrašeni ljudje, veliko število beguncev, pa tudi žrtve na obeh straneh.

Naslovnica knjige Ukrajina joka. FOTO: Jožef Pavlič

Tolažbo sem našel v molitvi in v knjigah o Ukrajini in Rusiji

Ker mi ne preostane drugega, kot da na poziv papeža Frančiška in ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta molim za mir v Ukrajini (to sem že naredil pri jutranji maši) in da namenim svoj postni dar (miloščino) za močno prestrašene in preizkušene begunce iz Ukrajine (Slovenska karitas je Ukrajincem že poslala prvo denarno in gmotno pomoč) ter čakam navodil našega premierja Janeza Janše in Slovenske škofovske konference, sem si na delovno mizo naložil knjige, ki sem jih prinesel z romanja v Rusijo oz. jih dobil drugje. Kot prvo pretresljivo knjigo Ukrajina joka ukrajinskega pisatelja Aleksija Pelipenka, ki jo je leta 1940 natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. V njej nekdanji ukrajinski vojaški duhovnik, ki je po zlomu carske armade nekaj let duhovno oskrboval župnijo v Podolju, opisuje boljševistična grozodejstva v Ukrajini, za osrednjo osebo pa si je izbral »župnika Nikandra«. Imena si je izmislil, vse ostalo pa natanko popisal.

Notranjščina knjige Ukrajina joka. FOTO: Jožef Pavlič

Lepi spomini na Ukrajince mobiliziranca v nemško vojsko

Knjiga je danes last moje žene Marte, prej pa je bila njenega očeta Stanka, mobiliziranca v nemško vojsko, ki je grozote »vzhodne fronte« doživljal prav na ukrajinskih tleh (v Lvivu/Lvovu, Rovnu, Korostenu, Žitomirju …), nazadnje pa na zahodni fronti. Vse je vestno popisal v dnevniku, objavljeno pa je bilo pod naslovom Spomini iz vojaškega življenja v zborniku Čas počasi briše (pričevanjih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno iz občin Kamnik in Komenda), izdanem leta 2013, na straneh od 261 do 306. Na Ukrajince je ohranil lepe spomine, saj je kljub vojni okušal njihovo srčno dobroto, videl pa tudi vernost. Strah in trepet je povzročala Rdeča armada, ki se je znesla ne le nad nemškimi bojnimi enotami, marveč tudi nad ukrajinskim narodom, kajti Ukrajinci so Nemce sprejeli kot rešitelje pred komunizmom. Dobro so se zavedali, kaj jih čaka pod tem režimom, zaradi katerega, predvsem pod krutim Stalinom, jih je od umetno povzročene lakote med prvo in drugo svetovno vojno umrlo več milijonov. In to v žitnici nekdanje carske Rusije, kjer zelo rodovitna zemlja (černozjom) rodi tako rekoč sama, le posejati jo je treba. Žita so pridelali toliko, da ga je carska Rusija izvažala. Kako bo v prihodnje, je vprašanje, saj so nam prek javnih občil povedali, da se je tudi cena pšenice močno dvignila.

Vodič po starem središču ruskega pravoslavja Zagorsku pri Moskvi in njegove izjemne lepote. FOTO: Jožef Pavlič

Strah pred komunizmom 

Nič čudnega, da so se naši starši in stari starši tako bali komunizma, slutili, kaj jih čaka po drugi svetovni vojni, ko je zavladal v Jugoslaviji, bili o tem poučeni že med prvo in drugo svetovno vojno. Knjiga Ukrajina joka je dosegla svoj namen. Poleg nje pa tudi dobro obveščeni viri, ki so resnico o pravi podobi komunizma posredovali ljudem, ko so pri nas že pred drugo svetovno vojno nekateri mladi naivneži napovedovali »rdeči raj« pod njim. V resnici je zaradi njega tekla »rdeča kri«. Že med vojno, zlasti pa po njej (Teharje, Rog, v zasavskih rudniških jaških …).

Ovitek z razglednicami Leningrada. FOTO: Jožef Pavlič

Knjiga me je pretresla

Knjigo Ukrajina joka smo imeli tudi pri nas doma, sem jo začel brati že kot otrok, vendar sem jo kmalu odložil, ko sem videl, kakšne strahote opisuje. Te sem videl pred leti v dokumentarnih oddajah na televiziji o dogodkih med prvo in drugo svetovno vojno v Ukrajini. Pri knjigi je manjkalo na koncu nekaj strani. Potrdilo, da jo je veliko ljudi bralo, so jo moji starši posojali sosedom, znancem in prijateljem. Črnih bukev pa si niso upali, so bile varno skrite med oblačili v stari omari.

Kip največjega ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka v Kijevu. FOTO: Jožef Pavlič

»Sumljiva knjiga?«

Iz obeh knjig sem videl, da ni bilo velike razlike med predvojno Ukrajino in vojno ter povojno Slovenijo (Jugoslavijo). Zlo je zlo, naj bo rdeče (boljševistično ali komunistično/udbovsko) ali črno (domobransko in črnorokovsko obarvano). Oboje ima enak enačaj – zločin nad človekom. Naj se za njim skriva Stalin, Tito, Mao Cetung, Pol Pot ali Putin in njegove veličinske ideje, nostalgija po nekdanji Sovjetski zvezi, ko toži, da je bila največja zgodovinska napaka razpad tega s silo vzdrževanega in ohranjenega državnega kolosa. Hudičevski režim (kaj pa je bil komunizem drugega z desetinami milijoni žrtev?) mora enkrat propasti. A kaj ko Lucifer ne miruje, si pridobiva vedno nove podanike in sodelavce. Včasih pa se tudi spretno prikriva, ga tako rekoč ne vidiš, ga le slutiš, kot smo ga mi, romarji, leta 1988 v nekdanji Sovjetski zvezi. Celo zaslepljeni, tudi zaradi naučenih simpatičnih vodičk, pravih lepotic, ki so govorile o vsem mogočem, tudi o svobodi v Sovjetski zvezi, pa Ruski pravoslavni cerkvi, in s tem ustvarjale vtis, kot da je v tej veliki državi vse v redu. Da ljudje uživajo svobodo veroizpovedi, so jim odprte cerkve za bogoslužje, umetniki lahko ustvarjajo, pisatelji pišejo …

Naslovnica knjige o prisilno mobiliziranih slovenskih mož in fantov med drugo svetovno vojno. FOTO: Jožef Pavlič

Ja, dokler jim kdo ne stopi na prste. Tudi meni so cariniki, ko so mi pred vrnitvijo domov na kijevskem letališču pregledovali prtljago, sredi nje našli debelo knjigo. Mislili so si že: Sedaj te pa imamo! A me niso imeli, kajti nekaj kilogramov težka knjiga velikega formata z več sto stranmi ni bila kakšna prepovedana knjiga, ki bi jo skušal pretihotapiti v Sovjetsko zvezo ali iz nje, marveč barvna monografija v angleščini z naslovom THE UKRAINE. Podnaslov The Ukrainian Soviet Socialist Republic pa je govoril, kam je leta 1988 (!), ko so se verni Ukrajinci spominjali 1000-letnice krsta kneza Vladimirja, spadala ta sovjetska republika. Prepričljivo potrdilo so že srp in kladivo ter zvezda nad kladivom, vse v rdeči barvi, spodaj pa napis: The Soviet Union, Sowjetunion. Na naslednji strani pa grb in zastava z istim emblemom in rdeča barva.

Pot prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko Stanka Zarnika med drugo svetovno vojno in vrnitev domov. FOTO: Jožef Pavlič

Ni kaj, komunisti so znali izbrati pravo barvo. Pa to, da so v knjigi objavili tudi fotografijo krstitelja Kijevske Rus sv. Vladimirja s križem v roki na Vladimirjevem hribu, s katerega zre na veletok Dneper in mesto Kijev. Poleg tega številne cerkve, ki so ponos ruskega pravoslavja, kulture in stvariteljske moči. Te so v knjigi prikazali tako v fotografiji kot v besedi. Vse lepo in prav, a kaj, ko se že čez nekaj strani velikemu svetniku »pridruži rdeči svetnik« Lenin. Bil bi čudež, če se ne bi …

Sicer pa je knjiga predvsem hvalnica uspešnemu ukrajinskemu gospodarstvu, slavospev velikim projektom, kulturi, izobraževanju, dosežkom socrealizma. A kljub temu jo rad vzamem v roke, listam po njej in se spominjam naših romarskih poti, o katerih pa pozneje v posebni reportaži.

Knjiga o Ukrajini iz leta 1988 pričuje o velikih dosežkih ukrajinskega gospodarstva in industrije. FOTO: Jožef Pavlič

Še veliko drugih pomembnih knjig

Skorajda sem že pozabil, kaj vse sem iz Sovjetske zveze prinesel s seboj. Intouristovo reklamno veliko zloženko Staroruski gradovi, pa knjigo o mestu Kijev v francoščini z naslovom KIEV (ko sem obujal spomin na romanje, sem jo podčrtaval na zame pomembnih mestih), zelo lične vodnike po Kijevski Pečerski lavri z naslovom LA LAURE KIEVO-PETCHERSKAIA (Musee d'Histoire et de Culture), vodnik po stolnici sv. Sofije v Kijevu z naslovom ST. SOPHIA CATHEDRAL IN KIEV, iz Zagorska ilustrirani vodnik ZAGORSK, STATE MUSEUM – PRESERVE OF HISTORY AND ART, iz Leningrada pa razglednice večjega formata mestnih znamenitosti.

Imam se torej česa spominjati, kaj prebirati, gledati, občudovati, obenem pa se žalostiti ob vnovični nesmiselni uničevalni vojni, katere žrtve postajajo tako Rusi kot Ukrajinci, pa še kdo drug. Vsa Evropa. Deloma tudi Slovenija.

KOBZAR - faksimile Abramovih prevodov pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka. FOTO: Jožef Pavlič

Faksimile Abramovega Kobzarja

Boljše volje postanem, ko vzamem v roke faksimile Abramovih prevodov pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka z naslovom KOBZAR. Tako so se imenovali ukrajinski ljudski pevci. Leta 2007 ga je natisnila Družina, uredil pesnik in pisatelj ukrajinskega rodu Andrija Hevka, spremno besedo pa je napisal nekdanji direktor založbe Družina dr. Janez Gril, ki je imel čut za takšne knjige. Knjigo je prevedel primorski duhovnik Josip Abram, navdušen nad največjim ukrajinskim pesnikom Ševčenkom. V njej najdete vse od ukrajinske zgodovine, opis omenjenega pesnika in prevode njegovih del. Tudi zapis o kulturnih stikih med Slovenci in Ukrajinci ter prevajalcu duhovniku Josipu Abramu iz Štanjela, ki je že po prvem letniku bogoslovja v Štanjelu ustanovil pobratimsko društvo Zaporoško sič. Knjiga je tako imenitna in zanimiva, da je kar ne neham brati.

Starodavni Kijev. FOTO: Jožef Pavlič

Sto najlepših ukrajinskih pesmi

Vmes pa pogledujem tudi zelo dragoceno knjigo 100 najlepših ukrajinskih pesmi, ki jih je prevedel Andrija Hevka, knjigo pa so predstavili 28. januarja 2011 v Galeriji Družina ob sijajnih nastopih folklornih skupin Emone, Taras Ševčenko iz Banjaluke in Karpati iz Lipovljanov na Hrvaškem. Knjiga govori o izjemnem bogastvu umetnih in ljudskih pesmi, plesov ter šeg in navad Ukrajincev, kar smo najbolje videli pri recitacijah teh pesmi ter plesih. O tem govori poseben prispevek.

Naslovnica knjige Andrija Hevke 100 najlepših ukrajinskih pesmi. FOTO: Jožef Pavlič

Vse to in drugo mi je močno polepšalo to nedeljsko popoldne, me za nekaj ur oddaljilo od grozljivega dogajanja v Ukrajini in ob njenih mejah, ob katerem mi stopajo solze v oči, ko gledam posnetke v prenosih po televiziji. Posebej otrok, ki bežijo s starimi starši in materami, se stiskajo po zakloniščih, očetje pa morajo braniti domovino. Eden najbolj pretresljivih prizorov je mala deklica s psičkom, ki ga je kljub vojni vzela s seboj v zaklonišče, pa rojstvo novega otroka v kletnih prostorih porodnišnice. Upam in molim za to, da bi preživeli, obenem pa se spominjam, v kakšnih skrbeh sva bila z ženo Marto med vojno za Slovenijo, ko smo na nedeljsko dopoldne, namesto da bi šli k maši, na opozorilo po radiu, da so iz Bihaća poleteli bombniki proti Sloveniji, ostali doma, sva premišljevala, kam bi se skrili, če bo treba, s tremi majhnimi otroki, kolikor bodo bombardirali bližnje brniško letališče. K sreči do tega ni prišlo, je bilo vojne po desetih dneh konec, lahko pa bi bilo tudi drugače. Ruski napad na Ukrajino me znova opozarja, kako krhek je lahko mir, kako si danes varen, jutri pa lahko napaden, kako je, če spregovori orožje namesto pameti, sočutja in razumevanja. Dobri Bog, pomagaj, da bo kmalu konec vojne v Ukrajini!

Notranjost knjige Andrija Hevke 100 najlepših ukrajinskih pesmi. FOTO: Jožef Pavlič

Lepe Ukrajinke pa naj raje ostanejo doma, kot pa da pridejo v Slovenijo, kar si je zaželel sovaščan Janez. V vojni pa res ni nič lepega, razen človeška dobrota, ki se, hvala Bogu, že kaže tudi ob vsem, kar se zgrinja nad Ukrajino in njene prebivalce.