Donacija za Ukrajino TUKAJ.

Po besedah vodje projekta tamkajšnje Karitas Olene Noha je tako zdaj poleg ljudi, ki se še vedno umikajo iz Ukrajine, tudi veliko takšnih, ki se počasi vračajo v mesta, močno prizadeta po bombnih napadih. »Mnogi Ukrajinci še naprej živijo v upanju, da se bo vojna končala do velike noči ali kmalu zatem,« je v včerajšnjem pogovoru za avstrijski Kathpress pojasnila domačinka iz ukrajinske prestolnice, ki se že več let ukvarja s človekoljubnim delom.

Zdaj, ko so se razmere v Kijevu vsaj malce umirile, se želijo številni notranji begunci vrniti na svoje domove.

Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je bilo konec letošnjega marca v Ukrajini okoli 6,5 milijona notranje razseljenih oseb. Pet tednov in pol pozneje so se razmere nekolike spremenile, poroča Nohova: »Mnogi so se umaknili v zahodno Ukrajino in tam najeli nastanitev, kar pa je razmeroma drago - še posebej, če izgubiš službo in nimaš plače.« To je pomemben dejavnik pri odločitvi, da se zdaj, ko so se razmere v Kijevu vsaj malce umirile, številni notranji begunci želijo vrniti na svoje domove.

Pomoč beguncem v poljskem Krakovu. FOTO: Vatican Media

V prestolnici Kijev in drugih mestih se povečuje število malih podjetij, ki se zdaj znova odpirajo. Njihov namen je podpora domačemu gospodarstvu, pojasnjuje vodja projekta Karitas. Pred dvema tednoma so s spletnim učenjem na daljavo znova začele delovati šole in univerze, ukrajinska vlada pa želi s tem doseči tudi otroke in mladostnike, ki so bili evakuirani in so se umaknili v tujino.

V mestih, ki so jih bombardiranja in spopadi neposredno prizadeli, se nadaljuje vsakdanje življenje v zakloniščih.

Obenem so humanitarne razmere marsikje še vedno katastrofalne. V mestih, ki so jih bombardiranja in spopadi neposredno prizadeli, kot sta recimo Harkov in zdaj tudi Odesa, se nadaljuje vsakdanje življenje v zakloniščih. Ostali so predvsem ostareli, bolniki in socialno šibkejše osebe, za katere ni bilo možnosti pravočasne evakuacije.

»Mnogi ljudje iz mest, kjer so trenutno spopadi, ne želijo zbežati«

»Mnogi ljudje iz mest, kjer so trenutno spopadi, sploh ne želijo zbežati,« je povedala Nohova. V mnogih mestih ljudje na najpreprostejše načine kuhajo na ulici, ponekod so postavili poljske kuhinje. Najslabše so razmere v mestu Mariupol, ki ga že več tednov obkroža ruska vojska, na tisoče ljudi pa je še naprej brez elektrike, ogrevanja, vode in hrane – in mnogi zaradi tega vsak dan umirajo.

Mreža razdeljevanja

Kijevska Karitas trenutno deluje po tem scenariju: na začetku vojne je evakuirala vse otroke iz sirotišnic pod svojo upravo ter stanovalce materinskega doma v Harkovu in jih poslala v tujino. Odtlej je njihovo delo usmerjeno v opremljanje zaklonišč in oskrba prebivalcev na vojnih območjih s hrano, vodo in higienskimi pripomočki. V ta namen nenehno organizirajo prevoze pomoči z zahoda države v Kijev, Harkov in Odeso, od koder nato razdeljujejo nujne potrebščine.

Posebno pozornost namenjajo ostarelim, ki živijo sami.

Včasih pa tudi posamezniki, ki ostanejo v obleganem mestu, postanejo otoki nujne pomoči: recimo v Kijevu, kjer sodelavka Karitas s prijateljico in redovnico v cerkvi sv. Aleksandra sprejema dostavo pomoči in sestavlja pakete hrane, ki jih nato razdelijo potrebnim – »izmenično en dan na desnem bregu, nato en dan na levem bregu Dnepra,« Nohova predstavlja delo svoje kolegice. Posebno pozornost namenjajo ostarelim, ki živijo sami. V obleganem Harkovu za vso človekoljubno pomoč skrbi krajevni direktor škofijske Karitas, poljski duhovnik, ki je na tem položaju ostal sam. Tudi v Odesi škof Stanislav Širokoradiuk vsak dan pomaga pri usklajevanju razdeljevanja pomoči. Kjer ni objektov Karitas, središča za razdeljevanje pomoči postanejo župnije.

Nujno potrebna pomoč. FOTO: Vatican Media

Nujno potrebna pomoč

In od kod prihaja zdaj že nekaj sto ton nujno potrebnih dobrin, ki jih je cerkvena človekoljubna organizacija že razdelila v preteklih tednih? Doslej večina s poljske Karitas, je pojasnila Nohova, toda skladišča v sosednji državi se vedno hitreje praznijo, zato zdaj vse pogosteje trkajo na vrata nekdanjih partnerjev - predvsem v Nemčiji in Avstriji. Po besedah Nohove najbolj potrebujejo hrano, zdravila in povoje ter posteljnino, oblačil pa vsaj zaenkrat ne.

Delamo skoraj 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ker so potrebe tako velike.

Druga središčna točka človekoljubnega dela je oskrba skupno okoli 3.000 beguncev iz vseh delov Ukrajine v štirih nekdanjih otroških centrih za prosti čas na zahodu države. V enem od teh objektov, v Jablunici na območju Ivano-Frankivskega, so ustanovili začasni sedež Karitas, ki je bil premeščen iz Kijeva. Nohova trenutno v majhni pisarni usklajuje državne in mednarodne programe pomoči s petimi drugimi sodelavci: »Delamo skoraj 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ker so potrebe tako velike. Od tu se obračamo na naše partnerje in prijatelje, zbiramo donacije in iščemo podporo.«

Zaposlitev in psihološka pomoč

Vodja projekta Karitas, ki je zdaj tudi sama razseljena, o vsakdanjem življenju v begunskem taborišču na zahodu Ukrajine poroča, da je zagotavljanje treh zdravih obrokov na dan le eden od izzivov človekoljubne organizacije. Pomembna je tudi smiselna zaposlitev otrok in v ta namen so uredili igralnico, delavnice, športne objekte, ustanovili so angleško pogovorno skupino in manjšo knjižnico. Karitas lahko tukaj računa na množično prostovoljno sodelovanje: »Mnoge ženske, ki so obtičale tu, želijo biti koristne – nekatere kot odvetnice, druge kot psihologinje, kot vodje športnih ali gimnastičnih skupin ali pri prostočasnih dejavnostih otrok.« Enkrat tedensko priredijo filmski večer za odrasle, otroci pa so medtem deležni svojega programa.

Številne družine so prestale nepredstavljivo trpljenje.

Upoštevati je treba tudi psihološko trpljenje, ki so ga ženske – moški v begunskem centru ostanejo le 24 ur po tem, ko pripeljejo svojo družino – prestale pred ali med begom. »Mnoge prihajajo k nam in nam pripovedujejo svoje zgodbe, ki jih želimo dokumentirati in postopoma prevesti v angleščino,« je pojasnila Nohova. Številne družine so prestale nepredstavljivo trpljenje. Med njimi je vdova iz vasi blizu Kijeva, ki se je s svojimi petimi otroki 12 dni skrivala v kleti skoraj brez hrane: »Videla je, kako so ustrelili ljudi, ki so želeli pobegniti.« Družini se je po čudežu uspelo rešiti in zdaj živi v begunskem taborišču v Spodnji Avstriji.