Če so tu Marijine sestre, želim narediti Marijo z Jezusom. Neuk v umetnem oblikovanju oseb, sploh iz snega in tudi sicer, sem naredil približno podobo Marije z Jezusom. Sestre, ki so videli to sneženo podobo na vodnjaku vrta, so v njej prepoznale še sv. Jožefa. Ker ga nisem zavestno upodobil, saj tudi njegove glave ob Marijini ni bilo, sem preprosto to dodal in še povečal obseg njunih teles. Tako je vsaj malo spominjalo na sveto Družino.

Adventno pričakovanje božiča me je vodilo, da sem ob svojih decembrskih poteh po snegu, dodal še nekaj snežnih ovc in pastirja. Jaslično »moštvo« pa okitil s smreko in angelom na njej. Vesel sem bil svoje umetnine, saj si lahko predstavljate, da za to sploh nimam primernih talentov. Kako lažje ali pa tudi ne, je prisluhniti osebi, ki je bolna ali nosi v sebi druge skrbi, in ji pomagati na poti upanja in jo opogumljati. Pa tudi to ni lahko. Te »snežne jaslice« sem fotografirane priložil voščilu večim, tudi pomembnim cerkvenim in svetnim dostojanstvenikom.

Zakaj sem to pisanje naslovil z »ukradli jaslice«? 

Res so jih vzele toplota in kaplje dežja. Hvala Bogu, da sem jih še pravočasno fotografiral in jih tako ohranil »pred tatovi«. To pa je že druga zgodba »ukradenih« jaslic. Sneženih figur nisem nadomestil s kakšnimi drugimi, bolj obstojnimi. Ne. Tako mora biti tudi v življenju. Ob določenem času jaslice poderemo. Božični dogodek pa mora postati »naš«. Najdevati se moramo v Jezusu, Mariji, Jožefu, lahko tudi v utrujenih in zaspanih pastirjih. Žal, kdaj se kdo najde tudi v kakšni od živali.

Jaslice potem, ko je prvotne »ukradla« toplota. FOTO: Miro Šlibar

Križ iz breze z angelom

Zapisal sem, da jaslic nisem zamenjal s kakšnimi bolj obstojnimi. Na istem mestu, to je na pokrovu vodnjaka, sem pustil smreko, nanjo naslonil križ iz breze, ob njem pa postavil precej velikega angela. Vidim ga, kako gleda na ta čuden prostor brez jaslic. Morda se spominja, da sem v začetnem času korone na vodnjak postavil monštranco z Najsvetejšim ali dogodka, ko se je Jezus srečal s Samarijanko pri vodnjaku ali, ko so bratje Jožefa vrgli v vodnjak. Mene to opazovanje vsega tega skozi okno moje hišice na Dobrovi spominja na marsikaj.

Danes je poleg božičnih luči in jaslic navzoč tudi križ covid in drugih bolezni, težave, ki jih prinašajo starost in invalidnost, nerazumevanja med generacijami, premajhna strpnost v državi in v svetu nasploh. (Miro Šlibar, bolnišnični duhovnik)

Jasli in križ. Ob jaslicah se prebujajo v nas mnogi spomini iz mladosti, ko smo z radostjo pričakovali ta praznični dan in delali jaslice. Danes je poleg božičnih luči in jaslic navzoč tudi križ covid in drugih bolezni, težave, ki jih prinašajo starost in invalidnost, nerazumevanja med generacijami, premajhna strpnost v državi in v svetu nasploh.

Pred šestimi leti umrli duhovnik Ludvik Počivalšek mojemu pisanju dodaja, kako na kakšni božični razglednici lahko vidimo, kako vodi pot od jasli na Golgoto ali pa je umetnik upodobil majhnega Jezusa s križem v roki. Za marsikoga so to naivni motivi, vendar je v njih skrita globoka resnica: namreč ta, da jasli in križ spadajo skupaj oziroma da je Jezusova pot vodila od jasli v Betlehemu do križa na Kalvariji.

Miro Šlibar: »Z božičem, z Jezusovim rojstvom, se začenja naše odrešenje, ki nam ga je Jezus podaril s svojo smrtjo na križu.« FOTO: Tatjana Splichal

Z božičem, z Jezusovim rojstvom, se začenja naše odrešenje, ki nam ga je Jezus podaril s svojo smrtjo na križu. To in moje razmišljanje, vem, da tudi vašemu, naj dodam besede apostola Pavla, ki se ne ustavlja samo pri tematiki in romantiki Jezusovega rojstva, temveč nam poskuša reči tole: »V svoji dobroti in človekoljubnosti je Bog poslal svojega sina kot odrešenika, da bi mi lahko nekoč dosegli večni cilj.« Vse to se je zgodilo z Jezusovo smrtjo in Njegovim vstajenjem.

Ob osebnem razmišljanju ob »ukradenih« jaslicah in pogledom na knjigo vseh knjig bom še vedno imel rad jaslice, prek njih pa gledal tudi velikonočni dogodek in vse to želel videti tudi v ljudeh blizu in tudi tistih, ki jim niso nikoli »ukradli« jaslice.