Nujno sejo je sklicala predsednica komisije, poslanka SDS Eva Irgl. Pobudnica pa je aktivistka Simona Šeremet Kalanj , katere mož naj bi tudi sam v določenem obdobju zaradi domneve o posvojitvi iskal podatke v zvezi s tem, pri čemer je zaradi oznake »tajno« naletel na ovire.

Preberite, kaj je v Državnem zboru povedala Simona Šeremet Kalanj: Mamice imajo pravico vedeti, kje je njihov otrok

Otrok umrl, mama ga ne sme videti

V pobudi je omenjenih šest primerov otrok, pri katerih naj država ne bi mogla ali pa ne želela raziskati njihovih sumljivih, nepojasnjenih smrti. Zgodba je v vseh zelo podobna: mama je rodila živega otroka, zatem pa bila obveščena, da je umrl. Dojenčka ji ne izročijo, niti ji ga ne dovolijo videti. V nekaterih primerih se porodnišnica ponudi, da uredi in tudi krije stroške pokopa.

Štirje od šestih navedenih primerov se nanašajo na porodnišnico Maribor, ki naj bi se zgodili v letih 1971, 1976, 1986 in 1990. Po en primer pa iz Celja (leta 1976) in Kranja (leta 1986). Dva primera se nanašata na večplodno nosečnost, pri kateri po rojstvu eden od dvojčkov ni preživel. Ena od mam naj bi pričevala celo, da je kasneje na domači naslov prejela poziv k cepljenju otroka, šest let kasneje pa še povabilo k vpisu otroka v prvi razred.

Ob raziskovanju primerov je pobudnica naletela na pomanjkljivo dokumentacijo z vrsto nedoslednosti: brez podpisov in pečatov, spremenjena EMŠO, podatki pod oznako »tajno«, upravne enote ne razpolagajo s potrdili o smrti, neznan kraj pokopa ali pa pokopališče nima podatkov o pokopu, ki so ga materam zagotavljale porodnišnice, zapisniki obdukcij ne obstajajo ali pa so brez navedbe imen.

Kaj pravijo pristojne ustanove

Vlagateljica navaja, da se je z zadevo že obrnila na uradne institucije – varuha človekovih pravic, policijo, tožilstvo, porodnišnice, odvetnika in zdravnike, a da pravega posluha ni.

Z vprašanjem smo se obrnili na Varuha človekovih pravic, kjer navajajo, da v sistemu ne beležijo, da bi se omenjena vlagateljica sploh kdaj obrnila na Varuha.

Zapisali so še, da so glede problematike t. i. ukradenih otrok imeli edini primer januarja 2022. Pobudnica (nepovezana s Kalanj Mitevski) se je na njih obrnila, ker so ji leta 1975 v porodnišnici dejali, da je njen sin umrl, sama pa naj bi zdaj imela informacije, da živi v Srbiji. A ker iz zadeve niso bile razvidne vse relevantne okoliščine, so jo pozvali k dopolnitvi in jo obrnili na porodnišnico in državno tožilstvo. Na Varuha se nato ni več obrnila.

Kaj svetuje Varuh človekovih pravic

Ob tem pri Varuhu človekovih pravic predlagajo, »naj se starši najprej obrnejo na policijo in/ali državno tožilstvo. Če pa prizadeti s strani policije ali državnega tožilstva ne bi prejeli zadovoljivih odgovorov (ali pa v jih v doglednem času sploh ne bi bilo), se za preučitev nadaljnjih možnosti lahko obrnejo na institucijo Varuha.«

Več kot 20 tisoč primerov

V t. i. trgovini z dojenčki, ki naj bi se predvsem v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja dogajala na območju Jugoslavije, naj bi bilo prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov. S tem se intenzivno ukvarja društvo Izgubljeni dojenčki Beograda, ki je pred leti obravnavalo tudi več deset primerov, povezanih s Slovenijo.

Decembra 2019 je pri nas odmeval primer 36-letnega Srba, ki je bil rojen v Kopru in je prek zapestnice iz stare koprske porodnišnice prišel do rojstne mame, ki je vsa ta leta živela v prepričanju, da je sin v porodnišnici umrl.