Kot je bilo povedano že pred časom, je latinščina na Slovenskem pred oltarjem popolnoma prevladovala. Zato so bili eno prvih »bojišč«, na katerem je začel latinski jezik Slovence močno bosti v oči, cerkveni obredi. Vsaj v revolucionarnem vrenju okoli leta 1848 so se pri nekaterih slovenskih duhovnikih pojavile zamisli o zamenjavi bogoslužne latinščine s slovenščino. Najjasneje je takšne misli izražal koroški duhovnik in politik Andrej Einspieler.

Sanje o svetih bratih

V naslednjih desetletjih je udrihanje po cerkveni latinščini na Slovenskem potekalo nekako dvotirno. Večina njenih kritikov je za ideal jemala dejavnost svetih bratov Cirila in Metoda in sanjala o tem, da bi bila v cerkve na Slovenskem kot jezik obredov pripuščena vsaj »njuna« cerkvena slovanščina, za katero bi sicer težko rekli, da je bila govorjenemu jeziku na sončni strani Alp posebej blizu. Veliko spodbudo so takšna prizadevanja dobila z objavo enciklike Grande munus papeža Leona...