Ujma pod Krvavcem: orglarstvu Močnik poplavilo delavnico [FOTO]
Ujma pod Krvavcem: orglarstvu Močnik poplavilo delavnico [FOTO]
Že dobri dve desetletji je Orglarstvo Močnik najemnik kletnih prostorov v zgradbi Mizarstva Janeza Boštica; že pred tem so dobro sodelovali, Boštic za vsake Močnikove orgle – naj bo za obnovo starih ali izdelavo novih – izdela večino lesenih delov. V petkovem jutru, ko sta voda in blato izpod Krvavca zalila delovne prostore do višine 1,30 metra, so imeli v delavnici v delu 4 orgle: dvoje zgodovinske (Goršetove iz cerkve v Mengšu iz leta 1890 in iz Švedske s 44 registri iz leta 1920) ter dele za dvoje nove (za Glasbeno šolo Škofja Loka, postavljene bodo v špitalski cerkvi, in za cerkev na Kalvariji v Bratislavi).
V torek, 15. avgusta, ob 20. uri bo v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem dobrodelni koncert v pomoč orglarski delavnici Močnik.
»Povečini je vse, kar je lesenega, uničeno. Drobni leseni deli in delci, ki povezujejo orgle od tipk do ventilov v sapnici, zahtevajo že v procesu izdelave natančno temperaturo prostora, vlažnost. V petek pa so plavali v vodi,« pripoveduje orglarski mojster Tomaž Močnik. Kovinski deli orgel so sicer polni blata, tudi poškodovani od udarov vode in premetavanja, a to upajo, da bodo še rešili.
Uničenih 40 kubikov lesenih izdelkov – od orgelskih delov do didaktičnih igrač
Začelo se je okrog 4. ure zjutraj. Janezu Bošticu, lastniku mizarske delavnice in najemodajalcu prostorov Močnikovemu orglarstvu, je v Spodnjem Brniku že zalivalo dom. »Reševal sem najprej doma, potem sem se prebil do Cerkelj in delavnice. S sprednje strani je bilo videti vse v redu, a ko sem odprl vrata mizarske delavnice v pritličju, je močno bučalo. Nisem vedel, od kod prihaja zvok. Šel sem v klet – tam pa že meter vode. Z zgornje, krvavške strani, je pribučala voda in dobesedno potrgala kletna, t. i. svetlobna okna. Pritisnil sem gumb za odpiranje električnih drsnih vrat – lahko bi se zgodila katastrofa, Bogu se lahko zahvalim, da sem še živ,« vidno pretresen pripoveduje mizar Boštic.
Sporočil je Močniku, ki sicer z družino živi v Železnikih, da se dogaja katastrofa, in že sedel na viličarju in z njim dve uri in pol kopal jarek, odvodni kanal, da bi preprečil vdiranje vode. »Kasneje se je pridružil še prijatelj z bagrom – s tem smo rešili, da je bilo vode v delavnici 'le' 130 cm in ne do stropa,« je prepričan Boštic: »Rešili smo, kar se je rešiti dalo, škoda pa je milijonska.«
Boštic, ki poleg orglarskih lesenih delov v delavnici s štirimi zaposlenimi, med njimi sta tudi njegova dva sinova, izdeluje še okrog 40 različnih izdelkov, med temi je veliko lesenih didaktičnih igrač, ki zahtevajo izjemno natančnost in znanje delavcev in vrhunske stroje, je uničilo od 30 do 40 kubikov lesenih izdelkov – palete lesenih, že poslikanih kock in drugih igrač so odpeljali na deponijo.
»Po Železnikih sem rekel ženi: v Cerkljah vsaj poplav ne bo!«
Močnik in Boštic že peti dan s pomočjo številnih prijateljev čistita in rešujeta, kar je kovinskega. »Voda je zalila stroje, občutljive naprave, ščistili smo jih, ne vemo, ali jih bomo še kdaj zagnali. Zalilo je tudi vse računalnike, z vsemi načrti, vso opremo,« pove Močnik, ki je imel v svoji »pisarni«, kjer je odtrgalo okno, tudi svoje, posebne orgle: »V tem prostoru sem preintoniral, kot rečemo, da piščali zapojejo, da dobijo pravo barvo in jakost glasu. Zdaj je prostor prazen, razen nekaj kovinskih piščali, ki jih voda ni škodovala in povrhu so bile na policah pod stropom, je vse uničeno.« Hudo je, pristavi s tresočim glasom: »Huje je, kot bi začel na novo. V delavnici je uničena dediščina, kar je nepopravljivo.«
Močnik se spomni poplav v Železnikih leta 2007, takrat so imeli v stanovanjski hiši veliko škode. »Spomnim se, da sem takrat rekel ženi: v Cerkljah, kjer imam delavnico, vsaj poplav ne bo. Kako sem se uštel.« Upanje Močnik vidi v številnih prostovoljcih, med drugim so prišli pevci in organisti iz okoliških krajev, med našim obiskom tudi mariborski orglar Košir: »Zmogli bomo. Tudi z Njegovo pomočjo,« pokaže na križ na steni delavnice, ki je ostal na suhem.
O dobroti ljudi pripoveduje tudi mizar Boštic: »Oglašajo se in na najrazličnejše načine pomagajo ljudje, s katerimi že več let nisem imel stika. Moški iz Tolmina, že nekaj let se nisva slišala, se je odpeljal v Lož, kjer sem naročil okna, jih pripeljal v Cerklje in s sinom zmontiral. V stiski spoznaš človeka. Reka dobrih ljudi se vije pri nas, vsakič ko pridem na dvorišče, je kakšen več. Zdaj sem še v šoku, spremljam kot v morastih sanjah – a hvaležnost je velika.«