Glasba postnega časa ima skozi zgodovino pomembno vlogo pri oblikovanju vzdušja, ki pomaga vstopati v skrivnost Kristusovega trpljenja. Čeprav bi se človek temu srečanju raje izognil, se mu pogosto prav skozi péto besedo in melodijo počasi približuje ter prepoznava vrednost Kristusove daritve za odrešenje človeštva. Skladatelji so v svojih delih pogosto posegali po besedilih iz Kristusovega pasijona, se navdihovali ob sekvenci, ki govori o žalosti Božje Matere, nekoliko manj številne pa so uglasbitve postaj križevega pota. Letos bomo v okviru Sakralnega abonmaja v uršulinski cerkvi v Ljubljani postni glasbi lahko prisluhnili na dveh koncertih.

Med nastopom. FOTO: S. Diana Novak

Na prvem koncertu so predstavili križev pot z naslovom Eloì, Eloì, lemà sabahtàni?, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?, ki je posvečen Beneškim Slovencem. Delo je nastalo leta 2018 ob petdesetletnici Centra za kulturne raziskave Bardo v Benečiji in vključuje podobe, glasbo ter govorjeno besedo umetnikov iz zamejstva. S tem delom so se želeli pokloniti vsem rojakom, ki so v preteklosti svoja življenja tvegali in darovali za to, da se njihov materni slovenski jezik z značilnim narečjem v tem delu Benečije ne bi izgubil.

Križev pot so na koncertu sakralnega abonmaja pod umetniškim vodstvom Mateje Černic izvedli Ženska vokalna skupina iz Gorice, Barski oktet iz Barda, violončelistka Irene Ferro-Casagrande ter recitatorka Ilaria Bergnach.

Ideja za križev pot se je porodila ob slikah umetnika Luigija Moderiana iz Plestišč, ki je po žledolomu leta 2013 naslikal križev pot s petnajstimi postajami. Slike narave, ujete v led, s polomljenimi drevesi spominjajo na podobe Kristusove poti trpljenja in križanja. K slikam je nato bardski župnik Renzo Calligaro napisal meditacije, v katerih se svetopisemska besedila prepletajo z življenjskimi zgodbami beneških ljudi, skladatelj Fabio Feruglio pa je za vsako postajo napisal zborovsko skladbo na besedila Viljema Černa, prepesnjene vrstice psalmov ter ljudskih pesmi h križevemu potu.

Ideja za križev pot se je porodila ob slikah umetnika Luigija Moderiana iz Plestišč.

Skladatelj si je zborovski prikaz križevega pota zamislil kot prispodobo trpljenja in boja naroda, ki je bil dolgo ustrahovan, odrinjen in skoraj izbrisan iz Karnajske, Terske in Nediške doline. To simboliko najlepše pokažejo postaje Jezusovega padca pod križem, ko skladatelj z večanjem števila zborovskih glasov ponazarja težo bremena, v deseti postaji, kjer Jezusu odvzamejo obleko, pa bogato zvočno sliko počasi razredči ter z zmanjševanjem števila glasov in dinamike na koncu preide v en sam ton, ki se izgublja, vendar v sebi še nosi kal semena. Zadnje štiri postaje nato spregovorijo zgolj z besedami iz psalmov, kot zadnja postaja pa nastopi vstajenje, v kateri se življenje dokončno razživi v radostni hvalnici. 

Križev pot so na koncertu sakralnega abonmaja pod umetniškim vodstvom Mateje Černic izvedli Ženska vokalna skupina iz Gorice, Barski oktet iz Barda, violončelistka Irene Ferro-Casagrande ter recitatorka Ilaria Bergnach.