Foto: Urška Bernik



Velikokrat pozabimo, da imamo precejšen vpliv na otrokovo ustvarjanje starši sami. Zakaj ne bi na dolgočasno deževno sredo poiskali nogavico brez para, ji našili dva gumba za oči, iz oranžne volne naredili cof in še prišili nasmeh. In tako nogavico spremenili v ročno lutko.

Ustvarjanje res ni noben bav bav, nobena znanstvena fantastika. In ustvarjanje z otroki je nekaj tako organskega. Samo čas si je treba vzeti. Naj bodo začetki nežni in ne organizirani v smislu: »Danes ob 17.13 bomo ustvarjali.« Najlažje za starše in otroke je, če velik svet ustvarjanja spoznamo skozi igro, in na našo srečo otroška domišljija res nima meja. Otroške oči v prazni škatli vidijo masko za astronavta in prazna plastenka je zanje vesoljska raketa. Potrebujemo še malo filca za ogenj, ki ga prilepimo na plastenko, dodamo še elastiko za naramnice in tri, dva, ena, raketa je izstreljena.

Manj je lahko tudi več

Kar se tiče potrebščin, se tudi tu največkrat izkaže za najboljšo metodo »manj je več«. Navadne vodene barvice, čopič in blok risalnih listov bodo odličen začetniški komplet (za manj kot 10 evrov). Izdelamo lahko tudi t. i. reciklirančke. To pomeni, da uporabimo tetrapake, tulčke, stare majice, pokrovčke, sladoledne palčke.


Foto: Urška Bernik


Tetrapak lahko z akrilnimi barvami postane lonček za rože. Tulček in pokrovčki skupaj z nitjo lahko zaživita kot marionetna lutka.

Bodimo iskreni. Z otroki in sami s seboj

Najbolje bo, če iz malih možganov kar takoj zbrišemo kakršnekoli idilične slike z družbenih omrežij, kjer starši in otroci v ujemajočih se oblačilih ustvarjajo, seveda nepopackani in vsi z blaženimi nasmeški. Pa ustvarjanje ni le to. Včasih je miza po urici barvanja z vodenimi barvicami videti kot bojno polje in ne, kot da je bilo na sporedu ustvarjanje. Zato z otroki ustvarjajmo v prostoru, kjer nas ne bo skrbelo za doma izvezen prt, ki nam ga je podarila prababica. Prav tako ni nujno, da bomo vedno končali nasmejani in bomo zadovoljni. Pomembno je, da smo med ustvarjanjem z otroki iskreni. Naj naš odgovor na otrokovo vprašanje: »A ti je všeč?« ne bo osredotočen samo na končni izdelek. Potrudimo se in jim povejmo, kaj nam je bilo všeč tudi v procesu ustvarjanja. Seveda brez napak ne bo šlo. A te izkušnje so vredne kake solze in ihte zmečkanega papirja. Ko otrok postane neučakan, naveličan in bi najraje vse spustil iz rok, premislimo, ali je morda tokrat vredno, da ga spodbudimo, naj poskusi nadaljevati. In če bo potrebno, še dvakrat. Učiti otroka potrpežljivosti in vztrajnosti je velik izziv sodobne vzgoje.

Ustvarjalni pripomočki naj bodo na dosegu otroških rok

Naj čopiči ne bodo pospravljeni nekje zadaj v predalu, ampak jih postavimo npr. na kuhinjski pult poleg kuhalnic. Tako si bodo otroci večkrat želeli ustvarjati in kmalu bo želja prerasla v rutino in potrebo.


Foto: Urška Bernik


Z ustvarjanjem otroci razvijajo radovednost, ustvarjalnost, domišljijo. In razlogov za ustvarjanje je vedno dovolj.

Naj bo ustvarjanje prilagojeno starosti otroka

Otrok je pripravljen na prvo ustvarjanje takoj, ko zna prijeti barvico. Ponudimo mu še list in z zanimanjem skupaj z njim opazujmo prve sledi, ki jih pušča barvica na papirju. Pustimo mu, naj svojo umetnino potem še raztrga ali kasneje z otrokom prilagojenimi škarjicami poskusi razstriči.

Za malčke so primerne prstne barve, starejšim otrokom ponudimo akrilne barve – te so obstojne tudi na lesu, tekstilu, kamnu. Nobena barva ni napačna barva, tudi barvanje čez črto naj pri triletniku ne bo razlog za to, da barvice pospravimo. Predšolskim otrokom že lahko ponudimo kos blaga, šivanko in gumbe.


Foto: Urška Bernik


Naj se otrok med ustvarjanjem počuti varnega. Prisluhnimo otroku in sledimo njegovim željam. Naj ima na voljo čas in prostor, da raziskuje.

Ustvarjanje je čudovito darilo

Negujmo otroško željo po ustvarjanju. Izkoristimo ta čas ne le za urjenje motoričnih spretnostih, temveč tudi za čas, ko imamo ugasnjene zaslone. Naj bo to neprecenljiv posvečen skupni čas.


Članek iz 8. številke Naše družine, ki jo lahko prelistate TUKAJ.

Več o avtorici TUKAJ.

Naša družina na facebooku