Prvo berilo: Ne pozabimo, da nas je Bog rešil iz sužnosti, 5 Mz 5,12–15; Ps 81;
drugo berilo: Jezusovo življenje naj se razodeva v našem telesu, 2 Kor 4,6–11

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 2,23–3,6)

Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.« Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Video razlaga za otroke

Zapoved počitka in praznovanja

Piše: Simon Potnik

Če na hitro pogledamo čas, ki smo ga preživeli od posta do sedaj, kar ne moremo verjeti, kako močan vzgon Besede nas je gnal vse višje in globlje, vse do praznike Svete Trojice.

Zato je danes kar trpek udarec resničnosti časa med letom. Z Božjo besedo sicer skočimo na začetek Markovega evangelija in smo spet pri želji duhovnih, kako bi Jezusa odstranili. Zveni zelo grozno, dejansko pa je to podoba našega življenja. Kar poglejmo, kako preizkušeni smo, ko se odločamo za dobro. Velja za čisto običajna pravila kot naravna načela, vrednote kakor verska pravila. Težko je vztrajati v luči, smeri življenja, v zvestobi Bogu.

Duhovnik Simon Potnik. FOTO: Žiga Kreft

Pojdimo na prve strani Svetega pisma. Bog ustvarja. Sedem dni. En dan je večji od drugega. Sedmi dan pa je zaznamovan z Božjim počitkom in deželo, ki s svojo bujnostjo ponuja obilje vsem živim bitjem. A kmalu v to svetlost in svetost zareže tema in ujetost. Greh in odpad in suženjstvo. Takšno in drugačno. Bog daje Izraelcem zapoved sedmega dne. Kot osvobojeni sužnji gredo v puščavo. Iz ene ujetosti v drugo stisko, ki je po svoje še hujša. Vendar jim Gospod tudi v teh okoliščinah daje navodilo praznovanja sedmega dne. Čeprav še niso v obljubljeni deželi, naj vendar vsaj sedmi dan praznujejo soboto, spomin na praznovanje stvarjenja, spomin na Božje delovanje in v slavo njemu. Vsak sedmi dan podoživljajo polnost bivanja, biti z Gospodom, vsako sedmo leto pa leto Božjega usmiljenja. Takrat so bili sužnji osvobojeni, dolgovi odpisani in celo dežela je počivala vse leto. Tako so prišli do jubilejnih let in do obhajanja svetega leta. Jezus svoje javno delovanje začne na sobotni dan, ko bere odlomek iz preroka Izaija. Bere prerokbe o osvoboditvi jetnikov in sužnjev. Jezus se sooči s človeško stisko in bedo. Vstopi v našo temo in naš nered. Napovedal je, da bo osvoboditev prišla po njem. Danes ozdravlja moža s suho roko, kmalu bomo priča še drugim čudežem, njegovemu posegu v osvoboditev od greha, osvoboditev iz krempljev hudega duha in celo smrti. Ob njegovem delovanju se učimo, kaj je sveto. Kaj pa je sveto svetu? Kaj je sveto kristjanom, tebi?

Udomačimo se v obhajanju počitka in obhajanju dneva za Gospoda!

Jezusovo vstajenje na osmi dan je obljuba svobode in znamenje konca enega stvarjenja ter začetek novega. Malo pred binkoštmi smo brali zapoved ljubezni, danes zapoved počitka in praznovanja. Prav smešno, če bi ne bilo že žalostno. Da moramo imeti zapoved, ki omogoča veselje, radost, življenje.

Udomačimo se v obhajanju počitka in obhajanju dneva za Gospoda, kako bomo sicer to živeli potem vso večnost!