Sedim za mizo. Mož gre mimo mene in me vpraša: »Kaj delaš?« Ko je že za mojim hrbtom, odgovorim: »Nič. Zapisujem svoje misli.« Iz njega pride prhajoč zvok, za katerega vem, da ni njegov, ampak iz prejšnjih generacij, star stoletje in več. Zvok, ki ga dobro poznam tudi iz okolja, iz katerega izhajam. Brez besed mi govori: »Loti se že pametnega dela. Kaj pa bo iz tega, da sediš in pišeš? Haha, zapisuješ svoje misli, kakšen nesmisel!«

Včasih sem že takoj, ko je mož prišel domov, vstala in tekla stran od svojih zapiskov. Zdaj vztrajam. Vem, da moj učinek ni merljiv po standardih, ki smo jih vajeni. Nič ni narejeno, ne po hiši, ne na vrtu. Račun ni bolj poln, kosilo ni kuhano. Vem, da me vse to še čaka. A zame je važno, da se pomudim v svojem notranjem svetu. Kajti vem, da brez tega, da si vsaj približno razjasnim misli, pridem v stik s sabo, tudi nič od naštetega ne bo narejeno nič boljše.

Razmišljam o tem, kaj vse v dnevu počnemo, ne da bi bilo kaj od tega. Ne da bi...