V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Avtor komentarja je p. mag. Branko Cestnik, klaretinec, župnik na Frankolovem, bloger in komentator.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. FOTO: Matic Klanšek Velej/Sportida

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.