Lazarist Janez Puhan je bil 30 let misijonar na Madagaskarju. Na začetku svoje misijonske poti je živel tako kot Malgaši, spal je na tleh na rogoznici in jedel njihovo skromno hrano. Kasneje je ustanavljal nova cerkvena občestva, zidal z ljudmi cerkve in šole, ustanovil medicinsko-socialni center, kjer so več let delovale slovenske laiške misijonarke. Zaradi zdravstvenih razlogov se je leta 2001 vrnil v Slovenijo, kjer kljub močni naglušnosti nadaljuje »misijonsko« delo. Živi v skupnosti pri svetem Jožefu v Celju in je duhovni pomočnik v župniji Dobje pri Planini. Foto: J. Po.

Celoten pogovor si preberite v tiskani Družini.

Kdaj vas je Gospod poklical v misijon?

Ko sem hodil na višjo gimnazijo na Ravnah na Koroškem, me je s svojo pokončnostjo nagovarjal ravnatelj ravenske gimnazije, ki je vsako nedeljo stal v cerkvi pod korom in mu nihče ni mogel oporekati. Poznal sem duhovnike iz rojstne Bogojine in vedel, kaj delajo. Za misijonski poklic pa me je leta 1957 spodbudil pokojni lazarist Matija Čontala, ki me je naravnost vprašal: »Ali bi rad postal misijonar?« Čez nekaj dni mi je poslal misijonski koledar. Ko sem listal po njem, me je slika zrelega pšeničnega polja, pod katero je bil napis: »Žetev je zrela, delavcev pa malo«, tako nagovorila, da sem mu sporočil: »Vstopil bom v Misijonsko družbo in se vam pridružil.«

Odšel sem v Zagreb, kjer smo imeli lazaristi dijaški dom, in hodil na jezuitsko gimnazijo, po odsluženi vojaščini pa na Teološko fakulteto v Ljubljani. Takoj po novi maši leta 1969 sem prosil, če grem lahko v misijone, odobrili pa so mi leto kasneje. Po letu študija francoščine v Parizu se je začela moja malgaška pot na Madagaskarju, kjer so bili že trije lazaristi: France Buh, bogoslovec Peter Opeka in Rok Gajšek.

Kako so vas sprejeli?

Domačini so me lepo sprejeli in vse uredili, da sem se dobro počutil med njimi. Celo kuharici so mi preskrbeli. V animistični vasi, kjer je bila moja koča, sem imel vse pravice in dolžnosti, kot vsi drugi. Sčasoma smo postavili temelje župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS), ki je dobro zaživel in bil gonilna sila občestva. V vseh misijonskih letih je bila moja največja skrb formacija članov ŽPS in katehetov, ki niso samo kateheti, ampak voditelji svoje cerkvene občine. Vsako nedeljo vodijo bogoslužje božje besede, opravljajo cerkvene pogrebe, pripravljajo katehumene na zakramente, poučujejo otroke in so zgled krščanskega življenja. Brez njih misijonar ne more nič narediti. Na srečanjih ŽPS smo brali koncilski odlok o laikih, se pogovarjali o vlogi laikov in obravnavali tekoče stvari. Kateheti na območju enega misijona imajo mesečna srečanja, kjer poglabljajo vero in se pripravljajo na nedeljske pridige.

Po enajstih letih sem misijon v Manambondru prepustil Tonetu Kerinu, sam pa odšel na nov misijon v Ambohigogo na zahod, kjer sem bil spet prvi misijonar, ki je živel med njimi. Ostal sem 14 let. V tem obdobju sem začel sodelovati z laiškimi misijonarkami, ki so vodile medicinsko-socialni center. Helena Škrabec je bila tam devet let, Polona Gorjup in Ana Rožac pa tri leta. Prihajale pa so na misijon tudi druge, ki so živele pri s. Marjeti Mrhar: Anica Tomažič, Marija Veider, Dorty in Cvetka iz Kanade, Jožica Rihar …

Kaj vam je pomagalo vztrajati in ostati goreč misijonar?

Potrebe, ki jih vidiš, te priganjajo, da nekaj narediš. Vsak dan je bilo veliko izzivov in potreb, reševal sem, kar se je reševati dalo. Bral sem duhovne knjige, molil dnevne molitve in rožni venec. Marija je bila vedno moja mama in sestra. Z mano je bil Jezus, moj Bog in moj brat. Kasneje me je navdihoval še sv. Pavel. Posnemal sem ga v njegovi evangelizaciji, ko sem ustanavljal nova cerkvena občestva in jim pisal pastirska pisma.

Kako pa ste evangelizirali?

Najprej z zgledom. Ko so videli, kako misijonarke in misijonarji živimo in se imamo radi, so nam rekli: »Vi bratje in sestre.« Doživeli so, da jih Jezus ljubi po nas. Večkrat sem jim rekel: »Mi nismo socialni delavci ali člani mednarodne dobrodelne organizacije. Smo pričevalci za Kristusa. Kristus nas je poslal in nas pošilja, ker vas ima rad. Poglejte, kaj dela po nas za vas.« Poleg oznanjevanja Kristusa z besedo in zgledom smo vsi delali za napredek, za bolj človeško življenje. Neznanje, strah pred predniki, medsebojni odnosi in navade, ki so zavirale napredek, so onemogočali, da bi ljudje svobodno zaživeli. Videli smo, da je najprej treba razviti človekov razum, jim odpreti obzorje znanja, zato smo ustanavljali šole. Da bi lahko skrbeli za zdravje in bili zmožni delati, pa smo ustanavljali ambulante, slovenske laiške misijonarke pa so nam bile v veliko pomoč.

So Malgaši sprejeli Jezusa v svoje življenje?

Za Malgaše je Jezus dopolnitev njihove vere. Ko smo oznanjali, smo vedno izhajali iz njihove danosti. Pavel VI. je rekel, da je treba evangelizirati kulture.

Zato pravim, da je tukaj morda teže: Na kaj lahko cepim Kristusa v Sloveniji danes? Mirno lahko rečem, da so me Malgaši kristjanizirali. Ne vem, kaj bi bilo z mano, če ne bi bil na Madagaskarju.

Od kod veselje Malgašem kljub težkim razmeram, v katerih živijo?

Iz njihove narave ali kulture. Sprejemajo realnost življenja, nimajo velikih sanj in pričakovanj, ki bi jih delale nesrečne, žalostne in depresivne. Zadovoljni so z malim. Znajo živeti male radosti, ki jih prinaša življenje.

V Družini si preberite več o misijonu in tudi o tem, zakaj se je Janez Puhan vrnil v Slovenijo in kako vidi Cerkev na Slovenskem.