Socialne vsebine so v krščanski misli navzoče že od prvih stoletij dalje. O dostojanstvu dela, o bogastvu, uboštvu in miloščini, o lastnini, njenem značaju in namenu so razmišljali že sv. Luka v Apostolskih delih, vzhodni in zahodni cerkveni očetje, nato meniški redovi, sv. Tomaž Akvinski (1225–1274) in sholastiki, za njimi jezuiti, škofje, npr. sv. Karel Boromejski (1538–1584) v Milanu, in mnogi drugi. Sprva se je krščanska socialna občutljivost udejanjala na primer v skupnem uživanju dobrin, v cehovski vzajemnosti, v ustanavljanju bolnišnic in sirotišnic, sprejemanju popotnikov in romarjev, razdeljevanju miloščine itd. Kasneje, zlasti od francoske revolucije dalje, je krščansko dobrodelnost nadgradilo spoznanje o revščini kot družbeni kategoriji, kar je še posebno jasno razvidno iz delovanja in misli blaženega Frederica Ozanama (1813–1853), ustanovitelja Vincencijevih konferenc.

Z izrazom »krščanskosocialno gibanje« pa običajno označujemo gibanje, ki se je razvilo v drug...