Zaradi odmevnih izjav objavljamo prevod pogovora, ki ga je imel papež Frančišek z novinarji na letalu po obisku Manile. Celoten pogovor je objavljen na naši spletni strani.


Foto: Reuters

David Kara, filipinska skupina: Dober dan, sveti oče. Oprostite, govoril bom angleško. Najlepša hvala, ker ste obiskali našo deželo in Filipincem prinesli toliko upanja. Radi bi, da še pridete k nam. Vprašanje: Ob poslušanju vaših govorov so se Filipinci veliko naučili. Ali pa se je sveti oče česa naučil od Filipincev, ob srečanju z nami?

Papež Frančišek: Dejanja! Ganila so me dejanja. Ne tista protokolarna, uradna, dobra dejanja. Bila so iskrena in prisrčna. Taka, da ti gre na jok. Vse je v njih: vera, ljubezen, družina, iluzije, prihodnost … Ko so očetje dvigali otroke, da bi jih papež blagoslovil. Dejanje nekega očeta. Veliko jih je bilo. Dvigali so otroke, tam, ob cesti, ko sem šel mimo. Tega drugod ne vidiš. Kot bi mi rekli: to je moj zaklad, moja prihodnost, ljubezen, zato se splača delati, zato se splača trpeti. Nenavadno dejanje, ki pa prihaja od srca. Druga stvar, ki se me je zelo dotaknila, je pristno navdušenje, veselje, radost, v moči katere lahko praznuješ tudi če si premočen. Eden izmed ceremoniarjev mi je rekel, da ga je spodbudil zgled mašnih strežnikov v Taclobanu: v vsem tistem dežju jim ni niti za trenutek izginil nasmeh z obrazov. To je veselje, nenarejeno veselje. To ni bilo prisiljeno, ta nasmeh je prihajal od srca. Za tem nasmehom je vsakdanje življenje, so bridkosti, težave.

Naslednje dejanje, mame, ki so prinašale bolne otroke; tudi druge mame, ki so jih prinašale tja. One jih niso dvigale do tod … (papež je nazorno pokazal, kako so očetje otroke dvigali, mame pa so jih držale v naročju). Ja, videl sem res veliko prizadetih otrok, prizadetih tako, da te gane; niso ga skrivale, svojega otroka, prinesle so ga, da bi ga papež blagoslovil. To je moj otrok, tak je, moj je. Vse mame to vedo in počno, ampak mene je pretreslo, kako so to storile, veste …

Dejanje očetovstva, materinstva, navdušenja, veselja. Je neka beseda, ki jo težko razumemo, ker je bila preveč poenostavljena, narobe uporabljena ali razumljena. A v tej besedi je bistvo: vdanost. Ljudstvo, ki zna potrpeti in se je sposobno dvigniti, iti naprej. Včeraj sem govoril z očetom prostovoljke Crystal, ki je umrla v Taclobanu; presunilo me je (ko je rekel): »umrla je med delom«, in iskal besede tolažbe, da bi to sprejel. Ljudstvo, ki zna trpeti. To sem videl, tako sem razumel kretnje.

Jean-Louis de la Vaissičre, France Presse, za francosko skupino: Svetost, v Azijo ste šli že dvakrat, afriških katoličanov pa še niste obiskali. Veste, da številni verniki, ki v Centralnoafriški republiki, Nigeriji, Ugandi trpijo zaradi revščine, vojne, islamskega fundamentalizma, upajo, da jih boste obiskali v letošnjem letu. Hotel sem Vas vprašati, kdaj in kam nameravate iti.

Papež Frančišek: Odgovarjam hipotetično. V načrtu sta Centralnoafriška (republika) in Uganda. Ti dve. Letos. Mislim, da bo proti koncu leta, zaradi vremena. Izbrati morajo tak čas, da ne bo deževja, slabega vremena. S tem obiskom smo malo v zamudi zaradi ebole. Tu gre za veliko odgovornost, če pripraviš množična srečanja, zaradi okužbe, kajne. V teh dveh državah težav ni. Zato je možnost v tem letu.

Salvatore Izzo dell'Agi, Italijanska agencija za informiranje, za italijansko skupino: Sveti oče, v Manili smo bili v zelo lepem hotelu, vsi so bili zelo prijazni in dobro smo jedli. Ampak: komaj smo zapustili hotel, smo bili – recimo tako – moralno napadeni s strani revščine. Videvali smo otroke sredi odpadkov, in z njimi so delali, tako bi verjetno rekli Vi, kot z odpadki. Moj sin, ime mu je Rok, je zelo dobro dojel, kaj nas učite, ko pravite, naj delimo z reveži. In tako na poti v šolo deli svojo malico s klošarji. Zame pa je stvar veliko težja. Tudi za druge odrasle je težko. Samo en kardinal je pred 40 leti zapustil vse in šel med gobavce (Léger). Sprašujem Vas: zakaj, le zakaj je ta zgled tako težko posnemati celo kardinalom? Drugo vprašanje zadeva Šrilanko. Tam smo videli vse tiste revne četrti ob poti na letališče. Barake so naslonjene na drevesa in ljudje živijo praktično pod njimi. V večini so Tamilci in ti so zatirani. Na dan po pokolu v Parizu ste, morda pod vtisom, rekli: »Obstaja terorizem posameznikov in državni terorizem.« Kaj ste hoteli povedati s tem »državnim terorizmom«? Meni je prišel na misel, ko sem videl trpljenje in diskriminacijo teh ljudi.

Papež Frančišek: Ko me je ena izmed vas vprašala, kakšno sporočilo prinašam na Filipine, sem rekel: reveži. To je dandanašnje sporočilo Cerkve. Tudi to, kar pravite o Šrilanki, Tamilci, diskriminacija. Reveži, žrtve te kulture izločevanja.

To je res. Danes ne zavržemo samo odvečnega papirja. Zavržemo ljudi. Diskriminacija je način izločevanja, ne? Izločijo se ti ljudje. Na misel mi pridejo kaste. Tako ne more iti. Poleg tega se zdi danes škartiranje nekaj običajnega. Govorili ste o luksuznem hotelu in baraki. V moji škofiji v Buenos Airesu je bilo novo območje, ki se imenuje Puerto Madero, do železniške postaje, potem pa se začnejo Villas miserias, reveži, drug za drugim. Na tej strani je 36 luksuznih restavracij, če greš tja jest, te oskubijo; tukaj je lakota. Drugo ob drugem.

In mi se nagibamo k temu, da bi se vsemu skupaj navadili, kajne: ja, tukaj smo mi, tam pa so obrobni. To je revščina in mislim, da mora Cerkev dajati zgled v tem, da zavrača vsako posvetnost. Za nas, (Bogu) posvečene, škofe, duhovnike, sestre, laike, ki verujejo zares, je najhujša grožnja posvetnost. Pa je tako grdo, ko vidiš (Bogu) posvečenega, cerkvenega človeka, redovnico živeti na veliki nogi. Grdo je. To ni Jezusova pot. To je pot civilne družbe (nevladne organizacije, Ong), ki se imenuje Cerkev. Vendar ta organizacija ni Jezusova Cerkev. Kajti Cerkev ni Ong, je nekaj drugega. Ko pa postane posvetna – del Cerkve, ti ljudje – postane Ong in ni več Cerkev. Cerkev je Kristus, ki je umrl in vstal za naše odrešenje, je pričevanje kristjanov, ki hodijo za Kristusom. Pohujšanje, ki ste ga omenili, je resnično, ja; kolikokrat pohujšujemo kristjane bodisi duhovniki ali laiki, kajne – kajti Jezusova pot je naporna. Res je, Cerkev se mora odrekati, kajne? Vi pa ste mi dali misliti s tistim državnim terorizmom. Da je to izločevanje kot terorizem. Nikoli nisem pomislil, res ne, a mi daje misliti. Res ne vem, kaj naj vam rečem. Pa to ni prav nič nežno, res, je tako, kot bi rekel: ne, ti ne, ven.

Ali kot se je zgodilo v Rimu: nekega klošarja je bolel želodec, reveža. Če te boli želodec in greš v bolnišnico, po prvo pomoč, ti dajo aspirin ali kaj podobnega in te naročijo čez štirinajst dni: pridi čez štirinajst dni. Šel je k nekemu duhovniku; ta ga je videl in se mu zasmilil pa je rekel: »Peljem te v bolnišnico, ti pa mi naredi uslugo: ko bom začel razlagati, kaj ti je, hlini omedlevico.« Tako se je zgodilo: umetnik, dobro je to naredil. Bilo je vnetje trebušne mrene! Mož je bil odpisan. Če bi bil šel sam, bi ga izločili in bi umrl. Župnik je bil zvit in mu je res pomagal. Bil je daleč od posvetnosti. Je to terorizem? No … da, lahko bi si mislili, da je … Lahko si mislimo, bom pa dobro premislil, hvala! Čestitke agenciji.

Jan-Christoph Kitzler, nemški radio ARD, za nemško skupino: Hvala, sveti oče. Za trenutek bi se rad vrnil k Vašemu srečanju z družinami. Govorili ste o »ideološki kolonizaciji«. Nam lahko to malo razložite? Ko ste govorili o posebnih primerih, ki so pomembni v družinski pastorali, ste se sklicevali na papeža Pavla VI. Nam lahko naštejete nekaj posebnih primerov in morda poveste, če je potrebno odpreti kakšno novo cesto, razširiti koridor teh posebnih primerov?

Papež Frančišek: Ideološka kolonizacija: povedal bom le primer, ki sem ga sam videl. Pred dvajsetimi leti, leta 1995, je ministrica za javno šolstvo prosila za veliko posojilo za zidavo šol za revne. Posojilo so ji dali pod pogojem, da bo po šolah na voljo neka knjiga za določeno starost. Bil je to didaktično dobro pripravljen učbenik o teoriji spolov. Žena je potrebovala denar na pósodo, to pa je bil pogoj. Prebrisanka je privolila in naročila še eno knjigo, tako je dala dve knjigi in uspela … To je ideološka kolonizacija: pridejo med ljudi z idejo, ki nima nič opraviti z narodom; ja, z nekaterimi skupinami, ne pa z ljudstvom, in narod kolonizirajo z idejo, ki spremeni ali hoče spremeniti miselnost ali strukturo. Na sinodi so se nad tem pritoževali afriški škofje, kar je enako kot za določena posojila (vsiljevati) določene pogoje. Jaz povem le to, kar sem sam videl. Zakaj pravim »ideološka kolonizacija«? Ker zgrabijo, zagrabijo ravno stisko ljudstva ali priložnost, da pridejo in si pridobijo moč, (preko) otrok. Pa to ni nič novega. To so počele tudi diktature prejšnjega stoletja. Vstopile so s svojo doktrino. Pomislite na balile, Hitlerjugend. Narod so zavzeli, hoteli so ga podjarmiti. Koliko trpljenja. Narodi ne smejo izgubiti svobode. Narod ima svojo kulturo, svojo zgodovino; vsak narod ima svojo zgodovino. Ko pa pridejo pogoji, ki jih vsilijo kolonizatorski imperiji, si prizadevajo za to, da bi ljudem vzeli identiteto in vzpostavili enakost. To je globalizacija krogle: vse točke so enako oddaljene od središča. Prava globalizacija – to rad povem – pa ni krogla.

Pomembno je globalizirati, ampak ne kot krogla, temveč kot polieder, se pravi, da vsak narod, vsaka stran ohrani svojo istovetnost, svoje bistvo, da ni ideološko podjarmljen. To so »ideološke kolonizacije«. Obstaja knjiga, oprostite, da delam reklamo, knjiga, ki je na začetku morda malo teže razumljiva, ker je bila napisana leta 1903 v Londonu. Ta knjiga … v tistem času je pisatelj videl dramo ideološke kolonizacije in jo je opisal. Naslov je »The Lord of the Earth« (Gospodar Zemlje) ali »The Lord of the World« (Gospodar sveta), v dveh delih.

Avtor Benson jo je napisal leta 1903, a vam svetujem, da jo preberete. Ko boste to brali, boste razumeli, kaj hočem povedati z »ideološko kolonizacijo«. To je prvo vprašanje.

Drugo: kaj sem hotel reči s Pavlom VI. Res je, da je odprtost za življenje pogoj poročnega zakramenta. Moški ne more podeliti zakramenta ženski ne ženska moškemu, če ne soglašata, da sta odprta za življenje. Če se torej dokaže, da se je on ali ona poročil(a) z namenom, da ne bo odprt(a) za življenje, je ta zakon ničen, je to vzrok za ničnost zakona, kajne? Odprtost za življenje, kajne? Pavel VI. je v okviru posebne komisije proučeval, kako pomagati v številnih primerih, številnih težavah, hudih težavah družinskega življenja in ljubezni. V vsakdanjih težavah. Številnih, številnih, kajne? A bilo je še nekaj, več. Pavel VI. ni bil pozoren samo na osebne stiske, za katere je potem svetoval spovednikom, naj bodo usmiljeni, naj razumejo položaj in odpustijo ali bodo prizanesljivi, kajne? Gledal je na novomalthusijanstvo, ki se je širilo po svetu. In kako se to novomalthusijanstvo imenuje? Hja, manj kot enoodstotni letni prirastek rojstev v Italiji, enako v Španiji. Novomalthusijanstvo si je prizadevalo za to, da bi velike sile nadzorovale rast človeštva. To ne pomeni, da bi moral kristjan serijsko delati otroke. Pred meseci sem okaral ženo v neki župniji, ker je bila osmič noseča, potem ko je imela sedem carskih rezov. »Kaj bi radi pustili sedem sirot?« To je skušanje Boga. Govorimo o odgovornem starševstvu. Prava pot je odgovorno starševstvo. Hočem reči, da Pavel VI. ni bil za luno, zadrt. Ne, bil je prerok, ki nam je povedal: pazite se novomalthusijanstva, ki je na pohodu. To sem vam hotel povedati. Hvala.

Pater Lombardi: Imam novico. Spet smo nad Kitajsko. Torej nam je prišlo v navado, da imamo tiskovno konferenco s papežem, ko letimo nad Kitajsko; tako je bilo tudi, ko smo se vračali iz Koreje.

Valentina Alazraki za špansko skupino: Svetost, ko smo se vozili proti Šrilanki (v resnici je bilo na letu iz Colomba v Manilo), ste šli z besedo in kretnjo nad našega ubogega Gasbarrija, ki bi si, če bi žalil Vašo mamo, zaslužil, da bi ga po nosu. Stavek je povzročil nekaj zmede in ga po svetu niso vsi prav razumeli, ker se je zdelo, kakor da ste rekli, da morda malo opravičujete silo, če gre za izzivanje. Bi nam lahko malo bolje razložili, kaj ste hoteli reči?

Papež Frančišek: V teoriji lahko rečemo, da nasilna reakcija ob žalitvi, izzivanju res ni dobra stvar, ni dovoljena. Teoretično lahko rečemo, kar pravi evangelij, da moramo nastaviti drugo lice. V teoriji lahko rečemo, da imamo svobodo izražanja in da je ta pomembna. V teoriji se vsi strinjamo, vendar smo ljudje in poznamo previdnost, ki je vrlina sobivanja med ljudmi.

Drugega ne smem žaliti in kar naprej izzivati, ker tvegam, da ga bom razjezil, tvegam reakcijo, ki ne bo prava, ne bo prava. Ampak to je človeško. Zato pravim, da mora svoboda izražanja upoštevati človeško stvarnost, in zato pravim, mora biti previdna. Govorjenje mora biti tudi prijazno, kajne? Previdno: previdnost je človeška krepost, ki uravnava naše medsebojne odnose. Smem do tod, smem tja, tja … Reči sem hotel tole: teoretično smo si vsi edini: obstaja svoboda izražanja, nasilna reakcija ni dobra, je vedno slaba. O tem se vsi strinjamo. Pa se ustavimo malo v praksi, ker smo ljudje in z iz-zi-vanjem drugih tvegamo; zato mora svobodo spremljati previdnost. To sem hotel reči.

Nicole Winfield, ZDA, Associated Press za angleško skupino: Sveti oče, angleška skupina Vas želi vprašati o novih potovanjih v tem letu. Povedali ste nam že, da je predvideno potovanje v Ameriko. Navedli ste tri mesta: New York, Washington in Filadelfijo. Nadalje se v zvezi s kanonizacijo Juniperja Serre sprašujemo, ali je predviden tudi postanek v Kaliforniji ali na mehiški meji. In potem Južna Amerika. Kolegici Elisabetti (Piqué) ste povedali, da so predvidena tri potovanja ali eno potovanje v tri države Južne Amerike. Katere? Morda mislite tudi na to, da bi osebno razglasili za blaženega nadškofa Romera, v zadnjem času spoznanega za mučenca? To je vse.

Papež Frančišek: Naj začnem pri zadnjem. Tam bo šlo na nož med kardinalom Amato in mons. Paglio. (smeh) Kateri od njiju bo opravil beatifikacijo? Jaz ne: blažene običajno razglasi kardinal kongregacije ali kdo drug. Od zadnjega pojdimo k prvemu (vprašanju): ZDA. Da, tista tri mesta so: Filadelfija, ob srečanju družin, New York, za katerega že imam datum, a se ga ne spominjam, za obisk OZN – in Washington. Ta tri. Všeč bi mi bilo iti tudi v Kalifornijo, da bi razglasil za svetnika Juniperja Serra, a mi zmanjkuje časa. Potreboval bi še dva dneva. Mislim, da bom to kanonizacijo opravil v washingtonskem svetišču, saj je to stvar vse države. Tudi v Washingtonu, menda na Kapitolu, je Juniperjev kip. Mislim, da tam. Priti v ZDA z mehiške meje; ja, bilo bi lepo, kot znamenje bratstva in pomoči priseljencem. Toda vi veste, da iti v Mehiko, ne da bi obiskal Marijo, je drama, ki bi lahko zanetila vojno. Za to bi potreboval še tri dni in ni vse jasno. Zatorej menim, da bo ostalo pri navedenih treh mestih. Ne nazadnje je še čas za obisk Mehike. Sem kaj pozabil? Ah da, obisk treh južnoameriških držav je predviden v tem letu. Gre še vedno za nedorečene načrte za obisk Ekvadorja, Bolivije in Paragvaja. Teh treh. Prihodnje leto, če Bog da, bi, čeprav ni še nič dorečenega, rad obiskal Čile, Argentino in Urugvaj. Ostaja nam še Peru, za katerega ne vemo, kam ga umestiti … to je vse.

Carla Lim za filipinsko skupino: Dober dan, sveti oče. Hvala Vam za navdih moji domovini. Zahvaljujem se Vam v imenu filipinskega ljudstva. Zelo se Vam zahvaljujem. Oprostite mi, ker ne znam italijansko. V enem izmed govorov na Filipinih ste omenili korupcijo. Rekli ste, da zaradi nje kar naprej kopnijo sredstva, namenjena ljudem. Kaj lahko Vaša svetost naredi v boju s korupcijo v vladi pa tudi v Cerkvi?

Papež Frančišek: Ta je pa močna, a? Skorumpiranost sveta je danes na dnevnem redu, saj pokvarjeno ravnanje hitro najde primerno gnezdo v ustanovah. V ustanovi, ki je tako zelo razvejena in ima toliko vodij in podvodij, se je kaj lahko zaplesti v korupcijo in se v njej udomačiti. Vanjo se lahko zaplete vsaka ustanova. Skorumpiranost pomeni jemati ljudem. Pokvarjen človek, vpleten v koruptivne posle, ki vlada koruptivno ali se povezuje z drugimi, da bi vodili koruptivne posle, krade ljudem. Žrtve so oni, o katerih je govoril Izzo, onstran luksuznega hotela (namig na prejšnje vprašanje): ti so žrtve korupcije. Korupcija ni zaprta sama vase, temveč se širi. In ubija. Razumete? Korupcija je danes svetovni problem. Nekoč, tam okoli leta 2001, sem vprašal takratnega vodjo predsednikove pisarne – vlade, o kateri smo mislili, da ni tako skorumpirana – res ni bila tako skorumpirana: »Povejte mi, koliko pomoči, ki jo pošiljate v notranjost države v gotovini, hrani, obleki, pride do ljudi?« Človek, iskren, urejen mož, je pri priči izstrelil: »Petintrideset odstotkov.« Tako mi je odgovoril. Leta 2001, v moji domovini. In zdaj korupcija v cerkvenih ustanovah. Ko govorim o Cerkvi, raje govorim o vernih, krščenih, o vsej Cerkvi, ne? In v tem primeru je bolje govoriti o grešnikih. Vsi smo grešniki, kajne? Ko pa govorimo o korupciji, govorimo o pokvarjenih ljudeh ali o cerkvenih ustanovah, ki se zapletajo v korupcijo. Imamo takšne primere, da, imamo jih. Spominjam se dogodka iz leta 1994. Ko sem bil imenovan za škofa v buenosaireškem okrožju di Flores, sta prišla k meni uslužbenca z nekega ministrstva in mi rekla: »Toliko potreb imate, toliko revežev v Villas miserias.« »Da, seveda,« sem jima odvrnil in razložil. »Midva Vam lahko pomagava. Ponujava Vam pomoč v višini 400.000 pesosov.« V tistem času je bilo razmerje z dolarjem 1: 1 – torej 400.000 dolarjev. »To mi lahko priskrbita?« »Ma ja, ja.« In sem poslušal, kajti ko je dar tako velik, gre osel na led; in sta nadaljevala: »Toda to uredimo z depozitom, vi pa nama od tega odstopite polovico.« V tistem trenutku sem pomislil, kaj naj storim: ali ju ozmerjam in brcnem, kamor sonce ne posije, ali pa se naredim neumnega. Naredil sem se neumnega. Rekel sem jima, iskreno sem jima povedal: »Vesta, da na vikariatu nimamo računa; to morata urediti na nadškofiji s potrdilom.« In to je vse. »Ah, nisva vedela … oprostite,« in sta se pobrala. Po tistem sem premišljeval: če sta ta dva pristala neposredno, brez dovoljenja za pristanek – to je zlobna misel – sta zato, ker je nekdo predlog sprejel. A to je hudobna misel, kajne? … V korupcijo se je lahko zaplesti. A spomnimo na tole: grešniki da, skorumpiranci ne! Pokvarjeni nikoli! Prositi moramo odpuščanja za tiste katoličane, kristjane, ki s svojo pokvarjenostjo zbujajo pohujšanje. To je globoka rana Cerkve; a imamo tudi toliko svetih, tudi svetih grešnikov, ne pa pokvarjenih. Bodimo pozorni še na drugo stran, tudi na sveto Cerkev. Kakšen je še … pa hvala za pogum, da ste mi zastavili to vprašanje.

Anaďs Feuga, Radio France, za francosko skupino: Letimo čez Kitajsko. Ko ste odpotovali v Južno Korejo, ste nam dejali, da ste pripravljeni oditi na Kitajsko že jutri. V luči te izjave si lahko razložim, zakaj niste sprejeli dalajlame, ki je bil pred kratkim v Rimu. In na kateri točki so zdaj odnosi s Kitajsko?

Papež Frančišek: Hvala za to vprašanje, a bodite brez skrbi. Po protokolu državnega tajništva je navada, da ne sprejemamo državnih poglavarjev ali ljudi podobnega statusa, ki se udeležujejo mednarodnih zasedanj v Rimu. Tako na primer ob FAO nisem sprejel nikogar … In zato tudi do omenjenega sprejema ni prišlo. Opazil sem, da je kakšen dnevnik zapisal, kako ga nisem sprejel iz strahu pred Kitajsko, pa to ni res. Razlog je bil takšen. Prosil je za sprejem in določena sta bila datum in kraj. Prosil je že prej, a ne za to priložnost; zdaj smo na zvezi. Vzrok pa ni bilo zavračanje osebe ali strah pred Kitajsko. Seveda smo odprti in si želimo miru z vsemi. In kako je z odnosi? No, kitajska vlada je vljudna. Tudi mi smo vljudni in napredujemo korak za korakom, kakor pač v zgodovini, kajne? Ne vemo še, kdaj, oni pa vedo, da sem povabilo pripravljen sprejeti ali odpotovati. Vedo.

Marco Ansaldo, Repubblica, za italijansko skupino: Sveti oče, opravili ste zelo bogato, navdušenja polno potovanje, pomembno za Filipine, pa tudi za krščanstvo, katoličane. Zato mi dovolite korak nazaj. Na številnih krajih po svetu se je terorizem spravil tudi nad kristjane. Pred kratkim, v teh dneh, smo mu bili priče v Nigru, primerov pa je še zelo veliko. Med zadnjim potovanjem iz Turčije ste pozvali muslimanske voditelje k zelo odločnemu koraku, ukrepanju tudi z njihove strani. Pobuda, izrečena z vaše strani, se mi zdi, ni bila primerno upoštevana. So nekatere zmerne muslimanske države – zelo lep zgled zanje je Turčija – katerih stališče do terorizma – recimo v primerih Izis in Charlie Hebdo – je vsaj dvoumno. No, jaz ne vem, če ste v tem mesecu in pol imeli priložnost premisliti, kako preseči vaše povabilo, ki ga niso sprejeli, čeprav je bilo pomembno. Vi, ali kdo drugi namesto Vas, mislim na državno tajništvo, v mislih imam mons. Becciuja ali samega kardinala Parolina … kajti to je težava, s katero se bomo še dolgo spopadali.

Papež Frančišek: Tudi ta poziv sem zjutraj pred odhodu na Šrilanko ponovil diplomatskemu zboru. V nagovoru diplomatskemu zboru sem dejal, da bi si želel – natančnih besed se ne spominjam – primernega odziva verskih voditeljev, politikov in izobražencev. To od svojih voditeljev pričakujejo tudi zmerni muslimani. Nekateri so storili korak naprej. Mislim pa, da je treba dati času čas, kajti njihove razmere niso lahke. Imam upanje, saj je med njimi toliko dobrih ljudi, tolika dobra množica, toliko dobrih voditeljev. Zato sem prepričan, da bodo odgovori prišli. Dodati in poudariti želim, da sem isto ponovil tik pred odhodom.

Christoph Schmidt za nemško skupino: Sveti oče, najprej se Vam najlepše zahvaljujem za vznemirljive trenutke tega tedna. Prvič Vas spremljam in sem Vam za to iskreno hvaležen. Moje vprašanje: govorili ste o filipinskih otrocih, o svojem veselju nad tem, da je tam toliko otrok. Toda po raziskavah javnega mnenja vidi večina Filipincev enega glavnih vzrokov za veliko revščino te dežele prav v strmem naraščanju prebivalstva. V povprečju rodi Filipinka več kot tri otroke. Zdi pa se, da je katoliško stališče do kontracepcije ena redkih točk, v kateri se veliko ljudi na Filipinih ne strinja s Cerkvijo. Kaj mislite o tem?

Papež Frančišek: Mislim, da so trije otroci na družino, kakor omenjate, toliko, kot pravijo strokovnjaki, da je pomembno za ohranjanje prebivalstva, ne? Trije na par, kajne? Če se to število zmanjša, pride do druge skrajnosti, do tega, kar se je zgodilo v Italiji, kjer naj bi – kot sem slišal, pa ne vem, če je res – leta 2024 zmanjkalo denarja za upokojence. Upad prebivalstva, ne? Zato je ključni odgovor na vaše vprašanje tisti, ki ga Cerkev vseskozi ponavlja: odgovorno starševstvo. Kako priti do tega? S pogovorom. Vsak posameznik mora s svojim dušnim pastirjem iskati poti, kako živeti odgovorno starševstvo. Pred kratkim sem omenjal primer žene, ki je pričakovala osmega otroka, sedem pa jih je rodila s carskim rezom. To je neodgovorno. »Ne, jaz zaupam v Boga.« »Toda glej, Bog ti daje na izbiro. Bodi odgovorna.« Nekateri mislijo, da moramo biti – oprostite tej besedi – kakor zajci, če želimo biti dobri katoličani, ne? Ne! Odgovorno starševstvo. To je odgovor, zato pa so v Cerkvi zakonske skupine, strokovnjaki za to področje, dušni pastirji in druge vrste prizadevanja. Poznam toliko in toliko primernih rešitev, ki so lahko v pomoč. Prav je, da ste me to vprašali. S tem pa je posredno povezano še nekaj drugega. Za najrevnejše je otrok zaklad. Res je, a odgovorni moramo biti tudi tu. Toda za revne je otrok zaklad. Bog že ve, kako jim pomagati. Nekateri v tem morda niso preudarni, to je res. Odgovorno starševstvo. Pa tudi velikodušno spoštovanje tistega očeta in tiste matere, ki v vsakem otroku vidi zaklad.

Elizabetta Piqué, za špansko skupino: Dve vprašanji v imenu španske skupine. To potovanje je bilo ganljivo za vse. V Taclobanu nas je ves čas spremljal jok. Jokali smo tudi mi, časnikarji. Včeraj ste dejali, da svet potrebuje jok. Vse je bilo nadvse presunljivo. Vprašati Vas želimo, kateri trenutek je bil za vas ganljivejši: maša v Taclobanu ali včeraj jok tiste deklice … To je prvo vprašanje. In še drugo: včeraj ste na istem kraju pisali zgodovino, presegli ste rekord Janeza Pavla II.: zbrali ste šest do sedem milijonov ljudi. Kako ste to doživeli? Kardinal Tagle nam je pripovedoval, da ste ga med mašo ob oltarju vprašali: »Ja koliko pa je teh ljudi?« Torej, kako doživljate dejstvo, da ste presegli ta rekord in maševali najštevilnejši množici v zgodovini?

Papež Frančišek: Najprej: močnejši trenutek. Zame je bil močan, zelo močan Tacloban, maša: videti vso tisto zbrano množico božjega ljudstva, ki po tej veliki nesreči moli, misliti na moje grehe in na tisto množico … Bil je to močan, zelo močan trenutek. Med mašo sem se počutil čisto majhnega, tako da me glas ni ubogal. Ne vem, kaj mi je bilo, morda je bilo vznemirjenje, ne vem, a čutil nisem nič drugega. Bil sem nebogljen. Močni trenutki so bili potem kretnje, vsaka posebej. A ko sem šel skozi množico in je neki oče naredil takole (papež z gesto ponazori dvig otroka), sem podelil blagoslov. On se mi je zahvalil, toda … dovolj jim je bil blagoslov. Mislil sem si, jaz, ki imam toliko zahtev, ki hočem to, hočem ono … To je bil zame dober poduk, kajne? Močni trenutki. Tudi potem, ko sem izvedel, da smo pristali v vetru, ki je pihal 70 km na uro, sem vzel resno opozorilo, da moramo izstopati posamič in ne v skupinah, ker bi bilo to nevarneje. Ni me bilo strah, bil je le varnostni ukrep. Spričo velike množice sem se počutil čisto nebogljenega. Saj je bila božje ljudstvo in Gospod je bil z njo. Radost božje navzočnosti pa nam pravi: oh, ali ste dobro premislili, da ste njihovi služabniki? To so glavni igralci, nekaj tako …

Drugič o joku. Ena izmed stvari, na katero pozabimo, ko se kopamo v blaginji, ali vrednot ne razumemo dobro, ali smo vajeni krivice, te logike izločevanja, je sposobnost joka, mar ne? To je milost, za katero moramo prositi. V stari mašni knjigi je lepa molitev o joku. Glasi se približno takole: »Gospod, ki si dal Mojzesu, da je s palico priklical vodo iz skale, daj, da bi iz skale mojega srca pritekla voda joka.« Zelo lepa molitev! Kristjani moramo prositi za milost joka, zlasti še bogati kristjani, in objokovati krivico in jokati nad grehi. Kajti jok ti pomaga razumeti nove stvarnosti ali nove razsežnosti stvarnosti. Prav to je dejalo dekle. In to sem sam rekel njej, kajne? Edina mi je zastavila vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti: zakaj trpijo otroci? Veliki Dostojevski si ga je zastavil in si nanj ni znal odgovoriti: zakaj trpijo otroci? Ona, s svojim jokom, ženska, ki je jokala. Ko pravim, da je treba ženske v Cerkvi bolj upoštevati, tega ne pravim samo zato, da bi jih vzeli za tajnice kakšne kongregacije: to lahko naredimo. Ne: marveč zato, ker nam kažejo, kako stvarnost občutijo in kako nanjo gledajo. Kajti ženske gledajo na to, kaj je največje bogastvo, drugače kakor mi. Drugo, kar želim tule poudariti, je to, kar sem rekel tistemu fantu, ki v resnici dobro dela, se razdaja, organizira, pomaga revežem. Vendar ne pozabimo, da moramo biti tudi mi njihovi berači, kajti ubogi nam oznanjajo evangelij. Če revežem odtegujemo evangelij, ne moremo razumeti Jezusovega oznanila. Ubogi nam oznanjajo evangelij. »Grem oznanjat evangelij ubogim.« Da, a dovoli, da ti tudi oni oznanjajo evangelij, saj imajo vrednote, ki jih ti nimaš. Toliko, na kratko.

Res iz srca sem vam hvaležen za vaše delo. Cenim ga in hvala vam zanj. Vem, da je to za vas žrtev.

Prevedel Pavel Bratina