Danes mineva 65 let od dogodka, ki morda najjasneje kaže, kam je lahko pripeljalo povojno slepo ideološko sovraštvo do vsega cerkvenega: 20. januarja 1952 je bil na novomeški železniški postaji (v bližnjih Stopičah je nameraval blagosloviti obnovljene orgle) ljubljanski škof Anton Vovk polit z bencinom in zažgan. Res je to, kot je zapisal v Vovkovem življenjepisu (Nadškof Vovk in njegov čas, celovška Mohorjeva družba) Ludovik Ceglar, »le eden v vrsti primerov sovražnih nastopov komunistov v povojnih letih, ko so škofe in apostolske administratorje napadali, zapirali, poniževali, z njimi grdo ravnali in jih krivično obsojali«, toda boleča nazornost tega primera govori s posebno prepričljivostjo.

Pred petimi leti, ob 60. obletnici zažiga, so škofu Anton Vovku postavili spomenik ob novomeški stolnici .
(Foto: Tatjana Splichal)

Poročil o tem, kaj se je tistega nedeljskega dopoldneva dogajalo na železniški postaji v Bršljinu, je več in osvetljujejo napad na škofa Vovka iz različnih zornih kotov, eden najverodostojnejših pa je prijava zoper neznane storilce storjenih kaznivih dejanj zoper svobodo in pravice državljanov, zoper čast in dobro ime ter zoper javni red in mir, ki jo je ljubljanski škofijski ordinariat 24. januarja 1952 poslal javnemu tožilcu Federativne ljudske republike Jugoslavije v Beogradu in Javnemu tožilstvu Ljudske republike Slovenije v Ljubljani. Prijava ordinariata, ki jo objavljamo v nadaljevanju (mednaslovi so uredniški), je napisana po izpovedih obeh Vovkovih spremljevalcev na poti v Novo mesto, stolnega dekana dr. Franca Kimovca in župnijskega upravitelja iz Mengša Franca Čampa.

»Zažig in poskus umora škofa Vovka na železniški postaji Novo mesto – Bršljin v nedeljo, 20. januarja 1952«

Dne 20. januarja 1952 se je msgr. Anton Vovk, škof in apostolski administrator ljubljanske škofije, v spremstvu stolnega dekana dr. Franca Kimovca in župnijskega upravitelja iz Mengša g. Franca Čampa odpeljal ob 6. uri zjutraj z dolenjskim vlakom proti Novemu mestu, da bi v Stopičah blagoslovil prenovljene orgle v župnijski cerkvi. V tunelu pred Mirno pečjo so se odprla vrata kupeja, v katerem so se peljali zgoraj omenjeni, in po kupeju je pljusknila močno vonjajoča tekočina in polila glave, obleko, stene in sedeže (kupe v tunelu ni bil osvetljen); nekemu potniku je tekočina brizgnila tudi v oči, da so ga močno pekle. Ko so prišli iz predora na svetlo, so videli, da je bila ta tekočina karbolinej.

»Kam greš?«

V Novem mestu je na peronu (v Bršljinu) čakala množica kakih 40 do 50 mladih ljudi in škofa ob izstopu vprašala: »Kam greš?« Na odgovor: »V Stopiče,« so začeli kričati: »Nikamor! Nazaj pojdeš! Novo mesto je zibelka partizanstva in ne pustimo, da bi izdajalec vanj stopil. Nazaj, nazaj!« Škof mirno odvrne: »Bomo šli pa nazaj, če ne pustite, da bi šli svojo pot.«

Nato so na škofa navalili in ga potiskali nazaj proti vlaku; nekdo ga je tako sunil, da se je neka ženska zaradi tega sunka močno zaletela v železni steber, ki na pločniku podpira streho. Na škofovo zahtevo: »Če sem kaj storil, me izročite oblasti!« je podivjana množica med divjim kričanjem in zmerjanjem in najbolj ogabnimi psovkami začela v škofa brizgati črnilo in ga obmetavati s sneženimi kepami. Ko se je škof vrnil v vagon, je množica vdrla za njim. Med kriki: »Ubij ga! Crkne naj!« ga je nekdo iz steklenice polil z bencinom in zažgal. Nenadoma je škof stal v močnem, plapolajočem ognju, dvigajočem se čez glavo. Bil je na srečo toliko priseben, da je sam svojo gorečo suknjo vrgel s sebe na tla, kjer je gorela naprej. Sam pa je tudi še naprej gorel, ker suknja vrhnjega dela prsi in vratu ni pokrivala in je bila obleka pod suknjo že tudi prepojena z bencinom. Nastopila je največja nevarnost, ko se je škofu vnel duhovniški ovratnik iz celuloida, torej iz posebno gorljive snovi. Na vso srečo je škof imel okoli vratu volnen šal, s katerim je z močno kretnjo zadušil ogenj na vratu in glavi. Ogenj ga je močno opekel na vratu in obrazu. Zlasti so nevarne opekline na vratu, ker je goreči ovratnik škof močno pritisnil s šalom na kožo, da je ogenj mogel pogasiti.

Na sramotnem odru

V tem je prišel miličnik in škofu svetoval, naj se umakne z njim v čakalnico, da bi tam počakal vlak za vrnitev v Ljubljano. Škof se je najprej branil, češ: saj vidite, kako je zunaj, pa mu je miličnik zagotovil, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Tako so odšli v čakalnico; množica je pritiskala za njim, se nagnetla v čakalnico in škofu očitala vse mogoče hudobije in krivice, pozivala na uboj in linčanje. Prišel je še drug miličnik in v navzočnosti obeh je drhal prisilila škofa in dr. Kimovca, da sta morala stopiti na mizo kakor na sramoten oder, da ju je mogla videti vsa množica, se norčevala iz njiju in ju zasmehovala. Vpili so, da cenijo duhovnike, toda le take, kakor je dr. Metod Mikuž. Po nekako treh četrt ure tega strahotnega vpitja in klevetanja je nekdo iz množice predlagal: »Dovolj je dobil. Zaklenimo ga v svinjski vagon ali v stranišče in ga pošljimo v Ljubljano.« Prvi trenutek je kazalo, da se bo množica tega predloga oprijela, pa so nekateri zadaj preklicali in se je tako divjanje nadaljevalo. Po preteku še ene četrt ure je isti človek svoj predlog ponovil in posrečilo se je, da je škof v spremstvu miličnikov odšel v vagon. Prišli so civilni varnostni organi, ki so čuvali škofa v vagonu, miličnika pa sta stražila zunaj. Ves čas je bilo opaziti, da varnostni organi niso napravili nobenega resnega poizkusa, da bi kako obvladali ali razgnali množico. Če bi jim bilo res do kaj takega, bi končno v dobrih štirih urah, kolikor časa je trajalo to nezaslišano in skrajno surovo divjanje, lahko poklicali pomoč, a so mirno gledali, da je podivjana množica v njihovi navzočnosti uganjala divjosti, ki presegajo vse meje človeškega dostojanstva.

»Vrat mu prereži!«

Ko se je pojavil zdravnik, ga je množica sprejela s klici: »Kdo je pa nas zdravil?« Šele na energično zdravnikovo zahtevo, da ga nihče ne sme motiti pri njegovi službeni dolžnosti, so ga pustili v vagon k škofu. Zdravnik je predlagal škofu prevoz v novomeško bolnico, a škof se je tega branil, ker se ni hotel še enkrat izpostaviti divjajoči množici. Kmalu po zdravnikovem odhodu je prišel rešilni avto in varnostni organi so zagotavljali škofu varen odhod. Komaj je škof z dvema miličnikoma sedel v avto, je množica navalila na avtomobil, posedla na blatnike in sprednji del karoserije ter tako preprečila odhod in to pred očmi varnostnih organov. Množica je vpila: »Peš naj gre, mi pa ga bomo spremljali!« Ko so predrli lepenko, ki je nadomeščala okensko steklo, je škof preprosil oba miličnika, da sta ga spremila nazaj v vagon.


Posledice zažiga je škof Vovk čutil do konca življenja. (foto: arhiv Družine)

Čez nekaj časa se je zdravnik vrnil v spremstvu zaščitne sestre, a z njim je pridrla v vagon drhal in vpila: »Šmira mu daj, vrat mu prereži, zadavi ga itd.« Zdravnik jih je ponovno prosil, naj ga pustijo, da izvrši službeno dolžnost, obvezal je škofa, kakor je v vagonu pač mogel, in končno oskrbel tudi nekoliko čaja, ker je bil škof še tešč in izčrpan. Na nasvet varnostnih organov se je škof skupaj s svojima spremljevalcema umaknil v kupé drugega razreda, da ne bi bil izpostavljen radovednosti potnikov. Medtem se je vpitje in divjanje zunaj ponovilo. Zopet so kričali, da naj se vozi v svinjskem vagonu ali stranišču. Nasilneži so večkrat odprli okno in metali v kupé sneg. Izrazi so bili tako divji in ogabni, da jih ni mogoče napisati. Tako je trajalo to skrajno surovo divjanje, ki se roga vsakemu človeškemu dostojanstvu, vse do odhoda vlaka ob 13.14. Varnostni organi so odredili, da sta miličnika v civilni obleki spremljala škofa na poti nazaj v Ljubljano.

Priči sta oba škofova spremljevalca – očividca: dr. Franc Kimovec, stolni dekan, Ljubljana, Pred škofijo 9, in Franc Čampa, župnijski upravitelj, Mengeš.
Škofijski ordinariat v Ljubljani predlaga, da se uvedejo poizvedbe in preiskave zaradi storjenih kaznivih dejanj zoper storilce. Poškodbe škofa bo javila klinika v Ljubljani, kjer je poškodovanec na zdravljenju.


Mučeniški škof Vovk s papežem Janezom XXIII. (foto: arhiv Družine)