Rad bi bil zraven, ko se je Jezus rodil, ko je moral bežati kot begunec, pa potem, ko je kot mladostnik učil farizeje in pismouke. Rad bi bil zraven, ko je ozdravljal, hranil množice, učil, kako bi rad bil zraven, ko je po pobočju malo nad jezerom sejal blagre, rad bi bil zraven, ko je poklical Lazarja k življenju, ko je dal besedo osvobojenemu in utišal hinavce. O, čemu vse bi rad bil priča! Stiska pa me, ko se približuje zadnji skupni večer s prijatelji. Tako jih imenuje. In to jim je. Prijatelj. Nisem več prepričan, da bi rad bil zraven, ko bi me premagal spanec Getsemanija in ko bi ga moral gledati zvezanega, pretepenega, vnaprej obsojenega. In tudi če bi vztrajal, da bi bil še vedno zraven, verjetno od žalosti oči in srce ne bi več videlo, tudi če bi bilo zraven groba. Smrt je legla na oči, um in srce. Do današnjega dne. Prazen grob spoštuje mojo svobodo: lahko verujem ali tavam v dvomu.

Navsezgodaj zjutraj, ko je še tema, se je začela pot v svobodo. Dan po soboti se...