Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani, ranjenci [7]

Komunistična proslava ob 60. obletnici Turjaka 20. septembra 2003, na odru so pozirali preživeli »zmagovalci«. FOTO: Mladina / Borut Krajnc

Nadaljujem s pričevanjem Fanike Bavdek iz Gradeža o ranjencih na Turjaku (Zaveza, št. 10, 1993). Kljub grozljivemu okolju Fanika tega ni mogla verjeti /da so ranjence ubijali/. Nekaj časa sta se z Rudijem še tam zadrževala in zaman skušala priti v prostor z ranjenci, potem pa sta poiskala prvo gozdno stezo proti domu na Gradež. Komaj se steza prevesi čez rob, ki pre­prečuje neposreden pogled od tam nazaj na marof in grad, zagledata, kako jima dol od vasi nasproti prihaja mati, ki se je nameni­la, ker od skrbi doma ni več strpela, da po­gleda, kaj se dogaja na Gradu. Morda pa bi šla celo v Lašče, kamor je slišala da so bili odpeljali moža in oba sinova, Poldeta in Jožeta. Malo so med potjo govorili. Poveda­li so si, kaj se je med tem zgodilo, kaj je po vsem mogoče pričakovati in kaj bi se kljub vsemu dalo še ukreniti. In tam, na tisti ste­zi, so tudi zvedeli, kako se je nazadnje vse zgodilo.

Dušan Švara - Dule, komandant Prešernove brigade; na komunistični proslavi ob 60. obletnici Turjaka 20. septembra 2003. FOTO: Mladina / Borut Krajnc

Drug za drugim so padali v kotanjo pod stopnicami

Novica je prišla v dveh sunkih. Najprej sta prišla od Gradu gor oče in mati iz Zabukov­ja, ki ju je Fanika prej videla na Gradu pri ranjenem sinu. Že po hoji se jima je videlo, da prinašata nekaj hudega. Žena, ki je pri­hajala, je Škindrovo mater dobro poznala. Ustavila se je pred njo in rekla: »Neža, kar domov pojdi sedaj. France je že mrtev. Vsi so mrtvi, nobenega ni več.« V tem je prišla že tudi Breznikova Kati. Z ranjencem, ki ga je bila peljala ven, se je toliko zamudila, da je, ko se je z njim vračala, vse videla. Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopni­co, je partizan, ki je tam stal, dvignil revol­ver in ga ustrelil v glavo. Drug za drugim so tako padali v kotanjo pod stopnicami. Prvi je prišel na vrata France. Na trebuh, kamor je bil ranjen, je stiskal blazino, ki mu jo je bil prinesel Rudi. Bil je že tako oslabel, da se je hkrati, ko se je prikazal, tudi zgrudil. Ker partizan ni vedel, kaj naj naredi, zavpije eden okoli stoječih: »Stisni ga, kaj se bo martral!« Tako so ga ustrelili, ko je bil že na tleh.

Bogoslovec Lojze Breznik pa se je takole poslovil od sestre Kati: »Lepo pozdravi go­spodinjo v škocjanskem župnišču. Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva pa se vidiva, kaj ne? Tam gori.«

France Kadunc iz Zdenske vasi pri Vidmu – Dobrepolje. Že maja 1942 se je pridružil Štajerskemu bataljonu. Januarja 1943 je organiziral vaško stražo v Žvirčah in bil njen poveljnik. Bil je med vodilnimi na Turjaku. Pri vdaji na koncu je naredil izpad, vendar so ga napadalci z rafalom prestrelili v trebuh. Bil je težko ranjen, a živ. Partizani so ga umorili med 28 ranjenci 20. septembra 1943. Kasneje so ga iz turjaškega pokopališča prekopali na dobrepoljsko.

Kri je tekla z voza na cesto in dalje v kanal

Poleg Lojzeta Breznika so med turjaškimi ranjenci ustrelili še dva bogoslovca, Ma­tevža Krmelja in Jožeta Logarja. Oba sta bi­la Gorenjca, prvi iz Stare Loke, drugi pa iz Vodic nad Ljubljano, in oba sta se znašla na Turjaku, ker sta bila na počitnicah na Dolenjskem, eden v Račni, drugi pa v Do­brepolju. Med bogoslovce lahko štejemo še četrtega, abiturienta Jožka Klopčiča iz Vrhpolja pri Moravčah, ki se je že bil vpisal na teologijo; tudi njega je tisti čas zalotil na počitnicah na Dolenjskem. /.../

Pobite ranjence, ki so ležali pod stopnicami na kupu, so prepeljali na turjaško pokopa­lišče in jih tam zasuli v skupen grob. Od nekod so pripeljali lojtrski voz in komaj je mogoče verjeti, da so vse spravili na poko­pališče z eno vožnjo. Vse se je moralo zgodi­ti prav kmalu, ker ljudje, ki so bili tam, pripovedujejo, da je še precejšen del poti tekla kri z voza na cesto in dalje v kanal. Tako v prispevku Justina Stanovnika v 10. št. revije Zaveza leta 1993.

Justin Stanovnik, Turjaške zgodbe, Fanika Bavdek - Škindrova Fanika, Zaveza 10, 1993

Grobovi ranjencev na turjaškem pokopališču, ki so jih po zavzetju gradu na Turjaku septembra 1943 umorili partizani.

Potem so množico razgnali in ljudje so se potrti vrnili domov

V prispevku Tineta Velikonje Zgodba, ki je ni v Zavezi (št. 36, 2000) beremo: V ponedeljek 13. septembra, sta se ata in Jože /Poderžaj iz Čušperka/ vzpela na Ostri vrh in ostala tam ves dan. Poslušala sta pokanje s turjaške strani. Spodaj je spokojno čemela domača vas, po hišah pa ljudje, ki se niso veselili svobode, ampak za­skrb­ljeno in preplašeno čakali, kaj se bo izcimilo iz tega. Niso verjeli, da je vojne konec. Kar sta zagledala partizansko kolono, ki se je pripeljala z dobrepoljskega konca, spredaj oklepno vo­zilo, za njim nekaj tovornjakov, ter nadal­jevala pot proti Grosupljemu. Takrat je ata vzdihnil: »Uboga moja družina!«

Turjak je padel v nedeljo, 19. septembra. Naslednje jutro je prišla k Poderžajevim Marija Mohar, Bregarjeva mati, očetova polsestra, ki je tudi imela sina med branilci /Turjaka/ in ga potem izgubila v Jelendolu: »Konec je. Ujeli so jih!« Jože /Poderžaj/ je zapregel konjička v koleselj, teta in mama sta prisedli in peljali so se čez Rašico v Velike Lašče. Do železniške postaje jih niso pustili, videlo pa se je tisto skladišče zraven nje, kjer so jih imeli zaprte. Zmagoviti vojaki so jim dovolili samo, da so gledali od daleč. Videli so še, kako je pripeljal tovorni vlak in kako so zajete vezali in nalagali vanj. Janeza ni bilo. Potem so množico razgnali in ljudje so se potrti vrnili domov.

Spominska plošča, ki jo je na kapelo v gradu Turjak postavila Nova Slovenska zaveza leta 2003. FOTO: Ivo Žajdela

Civile stran, pa streljat začnite

Rudi Poderžaj iz Velike Račne, leta 1943 je imel 13 let, je Tinetu Velikonji povedal: Čez počitnice sem bil pri teti Faniki Bavdek – Škindrovi v Gradežu pri Turjaku. Njen brat, stric France Bavdek, je bil med ranjenci. Čeprav je Gradež komaj lučaj od gradu, za predajo nismo vedeli. Šele ko sva s teto tisto nedeljo popoldne gledala proti cesti, sva zagledala kolono zvezanih, ki so jih gnali proti Rašici. Drugo jutro sva šla navsezgodaj na grad pogledat, kaj je ostalo. V pristavi, bolj baraki, do vhoda je peljalo pet betonskih stopnic, so ležali ranjenci, med njimi tudi stric France, težko ranjen v trebuh. Nesla sva kruh, jabolka in drugo. Teta ga je uredila, potem pa sva šla nazaj in prinesla še enkrat. Teta je pomagala pri negi, zlasti Mihelčičevi iz Zabukovja, jaz pa sem bosonog pohajkoval tam okoli in prišel do grajskih domačih zajcev. Prisotni so na vsak način hoteli, naj enega vzamem. Vzel sem ga, da sem imel mir, in ga nosil v naročju. Nihče me ni imel za mar. Na lepem se je pojavil nekdo v civilni obleki in ukazal: »Civile stran, pa streljat začnite!« Iz barake so obiskovalce spodili ven, tudi nas, ki smo se motali pred gradom. Teta se je tolažila, da jih peljejo v Velike Lašče, jaz pa sem ji dopovedoval, kako sem jih dobro slišal, da bodo streljali. Šla sva po cesti navzdol in skozi vas. Nisva še prišla do Ahaca, ko sva zaslišala pokanje iz pištole. Zdaj tam stanuje Centa. Ka­ko so opravili s prvimi, sta videla dva iz Zabukovja, ki sta ostala notri. Ob stopnicah so ležali že trije. Vsakega na prag in strel v glavo. Streljal je Ludvik Možek, doma iz prve hiše na Turjaku. Nekaj dni prej se je vrnil iz internacije. Bil je v civilni obleki. Vsak ran­jenec se je privlekel na vhod in prejel strel. Ko je kot šestega ustrelil bratranca Antona Okorna z malna tik pred vasjo, se mu je zavrtelo in ga je zamenjal drug. Streljali so terenci, doma iz Turjaka, Velikih Lašč in Dobrepolja. Ni jih bilo več kot deset, vsi v civilnih ob­lekah. Zraven sem bil tudi, ko so pomorjene čez pol leta ali malo več izkopavali iz obeh jam zraven turjaškega pokopališča. Strica smo prepoznali po hlačah. Tako je smrdelo, da se ni dalo prebiti. Ludvik Možek je izgubil ženo med vojno. Bila je ena od tistih žensk, ki so se spravile na zvezane vaške stražarje, ko so sedeli na travniku pred marofom. Zapomnili so si jo, jo naslednje leto zatekli na domu in jo skupaj s še eno domačinko, ki se je pisala Logar, ustrelili. Mo­žek je imel srečo, da so ga odpeljali v nemško internacijo in tako zabrisali sled. Po vojni je bil logar v našem gozdnem revirju. Las se mu ni skrivil. Tako Rudi Poderžaj iz Velike Račne v prispevku Tineta Velikonje v Zavezi leta 2000.

Tine Velikonja, Jože Poderžaj, Zgodba, ki je ni, Velika Račna, Turjak, ranjenci, Zaveza 36, 2000

Turjak, pogled na uničeni grad iz zraka s severne strani, po vojni, ruševine, nova streha na jugovzhodnem stolpu, ostalo je brez strehe, leta 1963. Jugovzhodni stolp so obnavljali najprej, saj je spodaj romanska protestantska kapela, poimenovana po Juriju Dalmatinu, ki vsebuje grobnice protestantskih grofov in gotske freske. Ta stolp so s topovskim obstreljevanjem tudi najbolj uničili, saj so prav tu delali »luknjo« v obzidju, skozi katero so nato napadalci vdrli v grad. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; ZVKDS, OE Ljubljana

Na tem posnetku se vidi, da so bile uničene prav vse strehe turjaškega grajskega kompleksa, tudi na jugovzhodnem stolpu (levo spredaj), ki je bil leta 1963 prvi obnovljen in prekrit (glej prejšnji posnetek in podpis).

Dušan Švara - Dule: »Ti so bili hujši sovražniki od Nemcev.«

Bernard Nežmah je ob 60. obletnici v reviji Mladina (20. september 2003, str. 46–49) pisal o dveh spominski slovesnosti t. i. desne strani in proslavi »zmagovalcev« na Turjaku. Objavil je tudi nekaj kratkih pričevanj takrat še živečih akterjev. Andrej Logar, ki je bil ob napadu na Turjak septembra 1943 star 22 let, je bil z desetino na položaju, od koder so nadzorovali grajska vrata, kakih 50 metrov stran. Glede pomora ranjencev je publicistu Nežmahu dejal: »Ranjenci? Ja, sem jih videl v kleti, so ležali, eden brez roke, drugi napol mrtvi. Lažje ranjene so odpeljali, drugi so bili pobiti. Kaj bi z njimi? V bolnico ga ne moreš peljati, ker jih ni bilo, drugače pa tako ali tako ne bi preživel.« To je (bila) totalitarna »logika« komunistov in njihovih partizanov. Bili so le oni, onih drugih ni smelo biti. Ranjence nasprotnika, po njihovem sovražnika, so ubijali. To, da bi jih takrat pustili na Turjaku in bi že kdo drug poskrbel zanje, to zanje ni obstajalo.

Nežmah je vprašal Dušana Švara - Duleta, tedaj starega 25 let, komandanta Prešernove bri­gade, ki je zavzela turjaški grad, ali je imeli kaj dileme: vi oblegate grad s četniki in vaškimi stražarji, namesto da bi se šli na Gorenjsko boriti proti Nemcem? Partizanski komandant mu je odgovoril: »Ne, to nalogo sem moral končati. Ti so bili hujši sovražniki od Nemcev.« Protirevolucija, ki so jo komunisti povzročili s svojim nasiljem, je bila zanje sovražnik, in to hujši od Nemcev.

Bernard Nežmah, Turjak 60 let pozneje, Mladina, 29. 9. 2003

Bernard Nežmah, Turjak 60 let pozneje, Mladina, 29. 9. 2003 - word besedilo

Mogočni turjaški grad so obnavljali vrsto desetletij. V ospredju je jugovzhodni stolp, ki spodaj vsebuje romansko protestantsko kapelo z dragocenimi gotskimi freskami, natančneje, ostankom fresk. Koliko so k 50 in večletnemu ter dragemu obnavljanju, – ki še zdaleč ni končano in obnovljeno ter nikakor več ne more vrniti veličastne podobe gradu pred komunističnim uničenjem – prispevali uničevalci komunisti? Nič. Nasprotno. Še pred leti so tam uprizorili pošastno proslavo, slavljenje komunistične »zmage« na Turjaku. Tu se serija absurdov nadaljuje, saj »borčevska« organizacija te proslave financira z davkoplačevalskim denarjem. In, še danes na pročelju gradu to zločinsko »zmago« slavi sramotna »spominska plošča«. FOTO: photohound.co / Luka Esenko

Dvakratni pokol na Turjaku ali, kako nasilje rodi nasilje

O komunistično-partizanskem zločinstvu na Turjaku septembra 1943 je treba povedati še marsikaj. Naj tu omenim samo dvoje. Uničenje slovenske obrambne vojske pred komunisti na Turjaku – in vse komunistično-partizansko nasilje pred tem – je povzročilo učinek t. i. svete jeze. To je tiste jeze, ki se v človeku porodi v situaciji, ko ti nekdo dela neskončno krivico, ki ima hude posledice, ti pa ga pri tem ne moreš ustaviti, ob tem, da je ta krivica v navzkrižju s temeljno človečnostjo in civilizacijskimi zakoni. Ta neskončna krivica (in z njo porojena sveta jeza) ter nemoč je jeseni 1943 pri ljudeh, ki so jih uničevali komunisti, povzročila maščevalni učinek, ki se je izražal v povračilnih (tudi maščevalnih) ukrepih ...

Eden od vidnejših akterjev komunističnih zločinov jeseni 1943 je bil Vito Kraigher, od leta 1941 eden vodilnih funkcionarjev Vosa, morilske komunistične paravojske, ki je morila Slovence. Vidno vlogo je igral tudi pri t. i. kočevskem procesu, »sojenju« ujetim na Turjaku, v Grčaricah in drugod.

Zadnje dni vojne, ko so obrambne sile pred komunističnim nasiljem vedele, da so komunisti tik pred zmago in zasedbo oblasti, so v tej nemočni ter krivičnosti dogajanja nekateri posegli po maščevalni potezi. V ljubljanskem zaporu so odbrali 28 vidnejših komunističnih funkcionarjev, med njimi je bil vosovski odličnik Vito Kraigher. Odpeljali so jih na Turjak in jih tam umorili. Šlo je za piko na i pri maščevalnih ukrepih, povzročenih s partizansko-vosovskim zločinom na Turjaku 20. septembra 1943, ko so umorili 28 nepokretnih ranjencev.

Gotske freske (detajl) v jugovzhodnem stolpu (po obnovi). Velik del so jih uničili laško-partizanski topovi. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020 (foto ZRC, UIFS, Andrej Furlan)

Partizani z bencinom nad grad Turjak

Partizanski masaker nad zajetimi protirevolucionarji ter zelo razdejani grad iz septembra 1943 očitno za partizane ni bilo dovolj. 3. decembra 1943 so ga načrtno požgale še enote 14. divizije v času svojega napada na Velike Lašče (Domicili v slovenskih občinah, 1981, str. 433; Turjaški grad skozi stoletja, Borec, 1958, št. 9, str. 439–443).

V tretji knjigi o Tomšičevi brigadi (Ljubljana, 1989, str. 562) je Franci Strle o tem napisal naslednje: »Na­porno približevanje partizanov iz Podturjaka v strmino je bilo zaman, stroga tišina pa odveč: v turjaškem gradu in grajskih hlevih ni bilo nobenega domobranca več. Borcem in poveljnikom Loške brigade je bilo treba grad samo še požgati, toda grad si je, poleg Franca Bobnarja - Gedža, želel najprej ogledati tudi štab Tomšičeve brigade na čelu s komandantom Stankom Semičem - Dakijem in političnim komisarjem Vladom Mišico - Mihom.

Borci in njihovi poveljniki so bili prepričani, da grajski hodnik vodi naokrog, zato so polivali bencin od enega stopnišča po krilu gradu proti sredini. Toda tam so naleteli na prezidek. Bili so v pasti, kajti medtem so plameni že zajeli stopnišče in grajske sobane. Ni bilo drugega izhoda, kakor skakati skozi okno v temo na dvorišče. Prvi je skočil Gedžo, ki je bil spreten ko maček. Toda za nekatere se je skok slabo končal. Najhuje sta jo skupila sekretar brigadnega biroja ZKM Peter Mendaš - Iztok, ki si je zvil obe nogi in pokvaril hrbtenico, in vodja brigadnega OC Leopold Skol - Polde, ki si je razbil koleno. Zaradi tega je Polde moral oditi v bolnišnico. Stanko Semič - Daki je bil bolj previden in je raje počakal, da so mu prinesli lestev.«

Gotske freske (detajl) v jugovzhodnem stolpu (po obnovi). Križani Kristus in ženske pod njim so prispodoba uničenja in trpljenja na Turjaku septembra 1943. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020 (foto ZRC, UIFS, Andrej Furlan)

Neizmerno partizansko uničevanje slovenstva

»Bataljoni Šercerjeve so se pomaknili v Dvorsko vas in k Sv. Gregorju, kjer so čete požgale Krekov prosvetni dom in župnišče. Enako je naredila Tomšičeva na Robu. Požgala je župnišče, prosvetni dom in osnovno šolo pri cerkvi sv. Marije. Enote Cankarjeve brigade so požgale železniško postajo Šmarje-Sap, 4. decembra 1943 zvečer pa še sokolski dom, gasilski dom, železniško postajo in trdno grajeni Rusov valjčni mlin v Grosupljem.«

Partizani so med svojim napadom na grad septembra 1943 uničili tudi cerkev in župnišče na Turjaku. Leta 1962 so grad začeli obnavljati, ker pa so partizani grajski kompleks zelo uničili, je obnova, kot že rečeno, zahtevala veliko denarja in dela, zato je večina prostorov še danes v klavrnem stanju. Toda še huje sta jo odnesla ribniški in kočevski grad, saj so ju partizani povsem uničili. Na kraju, kjer je sredi Kočevja stala mogočna graščina, danes kraljuje velikanski partizanski spomenik – v posmeh današnji demokraciji in prihodnjim rodovom.

Najbolj kakovostno je dogajanje v zvezi Turjakom raziskal in opisal Janez Grum v dveh prispevkih v Zbornikih Svobodne Slovenije (izdajali so ga v Buenos Airesu), za leto 1964 in 1965:

Zbornik Svobodne Slovenije 1964, Janez Grum, Ob 20-letnici TurjakaZbornik Svobodne Slovenije 1965, Janez Grum, Za zgodovino Turjaka

Konec