Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani, napad [5]

Nadaljujem s pričevanjem Alojza Sterleta (Tine Velikonja, Grad je nepremagljiv, Zaveza, štev. 10, september 1993): Mene ni skrbelo in se nisem bal. Čutil sem, da nisem sam, da smo močni in do zadnje­ga dne nisem pričakoval, da se bo tako končalo. Ljudje so bili varno v zakloniščih; zdelo se nam je, da se bo nekako vse rešilo v naše dobro. Nismo glasno molili, hodili pa smo k mašam v grajsko kapelo. Ljudje iz našega konca smo zares živeli po veri, obe­nem pa v trdi resničnosti. Kako smo samo spoštovali nedeljo! Moja mama je že v sobo­to olupila krompir in ga namočila v vodo in nabrala solato, tudi kosili smo sveže prejšnji dan. Zdaj pa se nam je zdelo, da moramo računati samo nase.

Nedelja, 19. septembra, je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu ogla­sil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zdaj tam zakrivajo pogled drevesa, takrat pa je bilo to tako od blizu, da bi lahko za­lučal kamen in zadel. Zid je bil hitro prebit in zazijala je nekaj metrov velika odprtina. Ob njej se je podrl še strop, da so se videli zgornji prostori. Ni bilo več kot deset gra­nat, pa so napravili tako škodo. Kasneje smo slišali, da so izstrelili vse, kar so imeli. Partizani niso poskušali vdreti skozi vrzel. Še vedno je bila visoko in imeli bi prehude žrtve.

Partizani so 700 ujetnikov z gradu Turjak zvezane, opsovane in pretepene odgnali v komunistično smrt.

Partizani so prišli na severni stolp in z mitraljezom streljali po dvorišču

Ker je lutrovska kapela čisto zraven, smo se Škocjanci umaknili v sobe v južnem delu gradu pri glavnem vhodu. Bali smo se na­mreč, da bo prvo na vrsti naše zaklonišče. Po nekaj urah smo izvedeli, da so prišli partizani na neki način v severni stolp in da z mitraljezom streljajo po dvorišču. Ne da se jih pregnati. V tem so se zaslišal klici, da gori v bližini skladišča s strelivom in za­res smo zaduhali dim. Če to zagori, bo grad zletel v zrak z nami vred.

Tedaj so legionarju v naši sobi popustili živci. Doma je bil iz Malih Lipljen, komaj poročen, z mlado ženo in otrokom. Mislil je, da se bo tako rešil. Začel je vpiti: »Predaj­mo se, predajmo se!« Ne da bi koga vprašal, je na puško privezal rjuho in jo po­molil skozi okno na vzhodni strani.

Vodstvo je izvedelo, kaj se dogaja. Prišel je Žuraj, poslušal, in izjavil: »Če je tako, pa se vdajmo! Rešili bomo civiliste. Za nas je to konec!«

Grad so razdejali in požgali na­slednje dni in mesece

Partizani niso skušali prodreti v grad in so se držali v varni razdalji. Kako so tekli po­govori, ne vem. Že pred drugo uro smo z dvignjenimi rokami, brez orožja, zapuščali grad. Pri tem sem si mislil: »Skupaj gremo na pot, kot smo se skupaj borili, pa naj bo, kar bo!« Pred vhodom je že stal tank s to­pom, ki je meril na dvorišče. Peljali so nas pod grad. Vezali so nas po dva z žico, nato pa na skupno vrv tako, da smo eno roko imeli prosto. Ko smo odhajali v koloni navzgor proti marofu, smo videli, kako so na severni stolp napeljane lestve, zvezane med seboj in potegnjene do grajske line nad grbom. Tega se ni dalo napraviti od zunaj. Baje so bili zraven neki Dolenjci, ki so prišli v grad med zadnjimi. Imeli so polne nahrbtnike, ki jih ni nihče pregledoval.

Grad ni padel vojaško, ampak z izdajo! Ni gorel, vsaj tako ne, da bi se videli plameni ali večji dim. Razdejali in požgali so ga na­slednje dni. Tako Alojz Sterle v Zavezi leta 1993.

Partizani so 700 ujetnikov z gradu Turjak zvezane, opsovane in pretepene odgnali v komunistično smrt.

Slavko Zupančič: Marsikateri bandit je padel pod našo kroglo

V drugem zvezku serije knjig Taboriščni arhiv priča (Buenos Aires, 1974, str. 253–276) so objavili daljše pričevanje, ki je posebej dragoceno iz več razlogov. Slavko Zupančič ga je očitno napisal še pred koncem vojne, s svežim spominom, zato je obširno in polno podrobnosti. V njem je opisal svojo pot na grad Turjak septembra 1943, dogajanje v gradu med partizanskim obleganjem, predajo, surovo ravnanje partizanov z ujetniki preko Velikih Lašč, v Kočevje in od tam v Ribnico, od tam odvoz na morišče v Jelendol pri Grčaricah, ustrelitev pred jamo, rešitev iz jame, težko okrevanje, dokler ga niso rešili Nemci, ki so prišli s t. i. ofenzivo in zasedli celotno slovensko ozemlje. Slavko Zupančič je takole pričeval (odlomek).

Prva noč je bila mirna, toda naslednji dan so nas že začeli napadati z lahkimi topovi in metalci min. Nismo držali rok križem in je tudi marsikateri bandit padel pod našo kroglo. To se je ponavljajo in sicer vsak dan huje. Prišla je nedelja 19. septembra, dan, na katerega ne bom pozabil ne jaz in kot mislim, tudi noben zaveden in pošteno misleč Slovenec ne.

Pripominjam že na tem mestu, da gradu nikoli ne bi zavzeli, če ne bi bilo italijanskih vojakov, ki so prevzeli topništvo. Poleg tega se je pa tudi pri nas našel nekdo, ki je v usodnem trenutku pomagal sovražniku priti na najbolj občutljivi točki v grad. Jaz sem bil v tem trenutku v kleti, blizu lutrske kapele, od koder sem opazoval, kdaj bodo vdrli v grad skozi odprtino, ki so jo naredili z izstrelki kanona savojski izdajalci. Kljub vsej moji pažnji nisem opazil, da bi prišli komunisti na tem mestu v grad, ampak sem na veliko presenečenje spoznal, da imajo zasedeno že glavno točko gradu, to je stolp nasproti glavnim vratom. Tako so nas s petimi strojnicami obvladali popolnoma, da si nobeden ni upal ganiti se z mesta, ker bi bil z najmanjšim premikom že ob življenje.

Komunistični-partizani so 700 ujetnikov z gradu Turjak zvezane, opsovane in pretepene odgnali v komunistično smrt.

Po predaji so branilce zmerjali in izropali – kasneje pa veliko umorili

Morali smo se predati /.../ v nedeljo 19. septembra. Podal sem se iz svojega skrivališča oziroma opazovališča preko dvorišča v drugo klet, kjer so bili drugi naši fantje. Ko bežim preko dvorišča, pošljejo spet za menoj točo krogel, tako da se še danes čudim, da me nobena ni zadela. Nato so začeli naši fantje prihajati iz gradu z belo zastavo. Pred gradom so jih čakali komunisti. Mene že na dvorišču primeta dva bandita in me peljeta na glavni stolp, da moram tam iti ven. Ko pridem na vrh stolpa, sem spoznal, kako so mogli priti v grad. Tu sem spoznal, da je eden izmed naših spustil vrv s stolpa. Pritrjena je bila na gredo stolpa. Na vrv so bile privezane lestve, po katerih so prišli komunisti v stolp, ter nas tako prisilili, da smo se predali.

Ko se nisem hotel spustiti po vrvi iz gradu, so me spet gnali na dvorišče, od koder sem se podal med drugimi skozi glavna vrata na prosto. Takoj ob vstopu iz gradu sta dva bandita zahtevala denar. Vzela sta mi ga nasilno ter me pahnila naprej, kjer sta mi naslednja dva vzela nahrbtnik. V njem sem imel obleko, nekaj živeža ter vsakdanje potrebščine v vrednosti 3.000 lir, v gotovini pa so mi vzeli 3.200 lir. Tako so mi pri prvem ropanju vzeli 6.200 lir. Ko sem prišel tretjim. komunistom v roke, so mi vzeli še uro in še vse drugi malenkosti, ki sem jih imel še po žepih. Tako izropan sem prišel do svojih prijateljev, s katerimi se je godilo isto kot z menoj.

Nato so nas začeli vezati po dva in dva z električno žico ter nas potem pritrdili na dolgo vrv in odgnali preko trga Turjaka na glavno cesto, od tam pa v Velike Lašče.

Partizani so 700 ujetnikov z gradu Turjak zvezane, opsovane in pretepene odgnali v komunistično smrt.

»Pobijte tiste prasice, matere, ki so rodile take svinje!«

Med potjo so nas psovali z vsemi mogočimi priimki in nekatere tudi tepli. V vasi Rašica so ljudje jokali ter nam nosili kruha, jabolka in vodo. Toda banditi nam niso pustili ničesar dati in so tudi nje suvali in odganjali proč.

Ob prihodu v Velike Lašče se je ob poti oglasil dobro znani komunist z besedami: »Svinje bele! Pobijte tiste prasice, matere, ki so rodile take svinje!« Tako se je izrazil, pa še mnogo grše, kar se sploh ne da napisati.

V Velike Lašče smo prišli že skoraj v mraku. Tu so nas pričakovali najeti banditski pristaši ter nas ponovno zmerjali. Odgnali so nas proti postaji in nas zaprli v silos, ne da bi nam dali vsaj malo vode, kaj šele jesti. Tukaj smo vsi utrujeni od poti in boja, katerega smo imeli za sabo, polegli po golih cementnih tleh ter tako prespali prvo žalostno noč v partizanskem ujetništvu.

Drugi dan so nas začeli zasliševati. Najprej so pozvali naše komandante. Na njihove odgovore so jih zmerjali in tepli. Zvezali so jim roke na hrbtu, jih postavili v kot ter grozili, da jih bodo na mestu pobili.

»Tudi vode nam niso privoščili«

Nato smo prišli na vrsto še drugi. Vpraševali so, od kod je kdo in koliko časa je že v legiji. Ko sem prišel na vrsto jaz, me ni vpraša drugega kot, kako se pišem in kje sem bil v posadki. Ko sem povedal, da sem bil v Št. Juriju in da je bil moj komandant Danilo Capuder, me je pognal v drugi kot s psovko: »Ti, beli pes, čakaj na odgovor, kakršnega si zaslužil!« Seveda sem si takoj mislil, kaj me čaka. Tako smo spet preživeli en dan brez jedi; tudi vode nam niso privoščili.

Nastopila je noč, noč groze, katere ne bo moč nikoli pozabiti. Stemnilo se je popolnoma. Nas so zvezali po dva in dva v kolone ter nas hoteli odpeljati v Kočevje. Mislili smo, da si bomo življenje rešili z begom, ker bi nas ščitila temna noč. Toda na žalost se to ni zgodilo. Eden naših komandantov je namreč zbežal takoj, ko so nas pripeljali iz žične ograje, in nato še več za njim. Ko so komunisti to videli, so nas ostale pognali nazaj v barake. Zažgali so ognje okrog barake, se napili ter tako počenjali vse mogoče neumnosti. Streljali so v zrak, skozi okna in v strop ter tako ranili dva naša: enega v prsi, drugega pa v hrbet. Vsi v strahu smo se umikali iz kota v kot pred kroglami. Okrog polnoči so pridrveli komandanti vsi pijani od zmage nad nami, še bolj pa od vina in žganja, ki so se ga napili za naš denar, katerega so nam nasilno vzeli. Preklinjali in zmerjali so nas z vsemi mogočimi priimki ter rekli, da nismo drugega vredni, kot da nas pobijejo in zmečejo na gnoj. Izjavili so, da smo izdajalci naroda, da nas bodo ljudje sodili ter nas pobili kot pse, okužene od stekline. To je trajalo približno dve uri, nato so odšli in nas prepustili pijani straži. Trepetali smo od strahu za svoje življenje.

Videm – Dobrepolje, grobovi na Turjaku ubitih ranjencev ob cerkvi, zadaj požgano župnišče. Grobove so po vojni komunistični barbari zravnali z zemljo. Najprej so jih umorili, potem pa še uničili njihove grobove.

Odgnali so jih proti kolodvoru in nad njim umorili

Tako je minila noč, nikoli pozabljena. Zjutraj so nas okoli devetih začeli spet klicati po imenih. Nabrali so jih 51. Povezali so jih po dva in dva, napeljali okrog njih še debelo vrv in privezali drugo roko nanjo, tako da ni mogel nihče niti ganiti se. Odgnali so jih proti kolodvoru. Gledali smo za njimi in upali, da jih bodo naložili na vlak. Toda odgnali so jih preko proge v gozd in tam postrelili. Z njimi je šel na zadnjo pot po vsej ribniški dolini znani dr. Kožuh.

Uničujoči napad na Turjak je vodil Franc Rozman - Stane

Uničujoči napad na Turjak je vodil sam komandant partizanske paravojske (»glavnega štaba«) Franc Rozman - Stane, ki so ga komunisti razglasili za »narodnega heroja«, ga brez njegovega trupla »pokopali« v grobnico »narodnih herojev« v samem središču Ljubljane, ob slovenskem parlamentu, ter mu postavili številne spomenike, po njem imenovali ulice, vojašnico in šolo. Še danes, 33 let po demokratizaciji Slovenije, so ohranjeni in z njimi postkomunisti na oblasti častijo notoričnega zločinca.

Pričevanje o dogajanju na Turjaku in po njem.

Ernest Hirschegger, Duhovno življenje, Buenos Aires, 1. 4. 2007.Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani, ranjenci [7]