Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani [4]

V reviji Vestnik (št. 4, Buenos Aires, 1983), so pod naslovom Ob 40-letnici Turjaka in Grčaric objavili pričevanje Karla Mauserja, ki je preživel Turjak leta 1943. Tako je povedal leta 1958 na spominski prireditvi v Ameriki: Z dobrepoljsko četo sem prišel na grad, oziroma na pri­stavo v nedeljo ponoči, 12. septembra. Takoj zjutraj pa so se že prikazali partizani s tovornjaki in sicer na cesti, ki pelje proti Laščam. Borba se je pričela. Prav danes je točno 15 let, ko smo se bili. Partizani so bili v premoči in so z mitraljezi strahovito bili v gmajno, kjer so bili vaški stražarji. Na ta dan je bil ubit komandant /Jože/ Bambič. Danes je 15-letnica njegove smrti. Toda kmalu so se stražarji znašli in v hudem zaletu vrgli partizane iz grabnov. V divjem begu so se spustili proti Rašici. Z nočjo smo se potlej pomaknili v grad, zaledje, ki naj bi ga čez noč branil Zapotok s plavimi, pa je ostalo prazno in ko smo zjutraj vstali, je bil grad obkoljen od vseh strani. Prav danes je torej 15 let, ko so turjaške zidove obkolili. Težke mine so pričele padati na grad, opeka na strehi se je kar v plazovih usipala na dvorišče. Zapotok je molčal in vaški stražarji so stopili k oknom in linam ter pričeli braniti grad samo z mitraljezi in puškami. Drugega nismo imeli. Pričela se je tragedija, ki skoraj nima primera v slovenski zgodovini.

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. VIR: arhiv I. Ž.

Partizani so grad poskušali zažgati

Vodnjak so takoj od začetka načrtno razbili, tako, da do vode nismo mogli. Opeke s streh so zginile in v jesensko noč so štrlele samo še letve. Okna smo založili z vrečami peska, moke in riža, z vsem kar smo imeli pri roki. Mina za mino je treskala na dvorišče in v zidove in grad se je tresel v temeljih. Toda vaški stražarji so stali na svojih mestih in gradu se ni mogel nihče približati. Komunistični poveljnik Dule /Dušan Švara - Dule/ je pozival na predajo, toda zahteval predajo na milost in nemilost. Komandant /Anton/ Perne in ostali so takoj odklonili in predlagali, da se ne predamo in da imamo pravico mirnega odhoda. Vedeli smo vsi, da so vsi partizanski poskusi za premirje samo prilika, da so se pomaknili bliže in da so njihove obljube o amnestiji samo prazne besede. Tedaj so v jezi zažgali pristavo spodaj. Računali so, da bo hud ogenj vnel ostrešje. Toda pristava je pogorela in gradu se ogenj ni prijel. Zaman so bili vsi napori, zaman vse mine. Grad se je držal.

Italijani pridejo s topovi in tanki pomagat rdečim

Tedaj pa je neko jutro udarilo, grad se je zamajal, dim in hrušč sta bila tolikšna, da se ni videlo nikamor. Tako smo vsi uganili: topovi. Laški topničarji so v bratstvu z našimi rdečimi brati pričeli rušiti grajski zid. Smrtna ura za Turjak je prišla. Po 200 granat in več je padlo na grad na en sam dan in že naslednji dan se je zrušil vogelni stolp, ki je gledal proti Velikim Laščam. Ranjence smo takoj prestavili v spodnje prostore, v stolp, ki je gledal proti Zapotoku in je bil najmočnejši ter najmanj izpostavljen, Po sobah, kjer so bili branilci, je bilo kakor v peklu. Omet, ki je letel s stropa in od zidov se je mešal z dimom granat, v ustih in v nosu smo imeli sam pesek in videti ni bilo mogoče soseda, ki je bil več kot meter od tebe. Italijanski oficirji so dobro merili in topovi iz tankov so pošiljali granate naravnost skoz okna.

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. Maša, duhovniki, za oltarno mizo Franci Petrič in Edo Škulj. VIR: arhiv I. Ž.

Brez laških topničarjev Turjaka nikoli ne bi zavzeli

V sredo ponoči je odšla z Zapotoka posadka plavih. Spominjam se, da sem gledal skoz okno, ko je pozno ponoči buknila eksplozija v hribu. Zažgali so, kar niso mogli vleči s seboj. Tedaj smo vsi vedeli, da smo ostali čisto sami, da smo kakor otoček sredi rdečega morja. V gradu 650 mladih mož in fantov, okoli gradu najmanj trikratna premoč in poleg tega topovi in tanki. Vsak izmed nas je vedel, da konec ne more biti več daleč. Toda drobna lučka upanja je v nas še gorela. Zunaj vedo, da se bijemo, našli bodo pot za pomoč. Toda pomoči ni bilo. Zbiti, brez vode smo morali, čuti tudi v nočeh, ker so nas skušali minirati. Ranjenci so se množili in dr. /Ludvik/ Kožuh je imel dela čez glavo. Toda vode ni bilo in zmanjkalo je obvez. Ranjenci so ležali na slami, tihi, vase zamišljeni.

Naj mimogrede omenim eno. Rdeči tisk doma in tudi tu se je na široko razpisal o Turjaku. Za vsako leto posebej so se ga spomnili kot velike zmage. Pojdite v Rim v beraško palačo, kjer je nekoč vladal naduti Mussolini. Tam je muzej in tam boste lahko brali, kaj je italijanska vojska pripomogla k osvoboditvi Jugoslavije. Mnogo slik boste našli, ki vam pričajo o bratstvu laške soldateske in naših rdečih bratov in nad slikami boste našli tudi sliko Turjaka. Črno na belem je razodeto veliko prijateljstvo in mi, ki smo priče turjaški borbi, lahko rečemo, da bi brez laških topničarjev Turjak nikoli ne padel. Zame in za mnoge ostanejo moralni zmagovalci Turjaka vaški stražarji, ki so cel teden brez vode in hrane z navadnim orožjem odbijali slovenske rdeče brate in laške vojake, ki so ob svoji kapitulaciji opravili najbolj umazano delo, ki so ga mogli.

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. V ozadju spominska plošča na kapeli. VIR: arhiv I. Ž.

Konec blizu

Tako je prišla nedelja, lepa jesenska nedelja in granate so pričele drobiti zid že zgodaj zjutraj. Maševati ni bilo mogoče, ker so bile vse sobe v dimu in je omet letel z zidu kar v plasteh. In kar niso opravile granate iz laških topov, to je zdaj opravil izdajalec. Neki Prajer je s pomočjo vrvi in lestve spravil med šperovce partizana z mitraljezom in nenadoma, so se usule krogle na dvorišče. Po lestvi so prilezli drugi, zažgali tramovje, dim je zavil grad in skoz dim so sikale krogle in bíle v vse kote. Zadnja borba se je vnela na hodnikih. To zadnjo borbo je vodil moj dragi prijatelj iz Zdenske vasi, Rekarjev France /Franc Kadunc/. Toda pritisk je bil prisilen in v tej zadnji minuti je rafal prebil hrbet temu mlademu idealistu.

Konec je bil tu. Komandant Perne in ostali so se posvetovali. Grad je gorel, borba bi bila samo še morija. Tedaj so sklenili, da se grad preda, da je vsak v enem tednu storil vse, kar je mogel. Bela zastava se je dvignila.

Bela zastava

Ogenj se je ustavil in vaški stražarji so se pričeli predajati. Psovke, kletvine, kraja in čez vse to dim in ogenj gorečega gradu. »Eviva Italiani« so vpili zunaj. Spet drugi: Grad je sezidal slovenski tlačen, podrl ga je slovenski partizan.

V ambulanti se je odvijalo zadnje dejanje. Dr. Kožuh je odhajal in je naprosil Mervarja iz Žužemberka in mene, da prevzameva spisek ranjencev in da ostaneva pri njih. Ostala sva. Moj prijatelj Kadunc je umiral. Ležal je na nosilih, roke in noge so mu bile že mrtve in govoril je počasi in zelo tiho. V desni je tiščal majhen bel rožni venček. Prvi partizani so zrasli na vratih ambulante in tedaj me je France prosil za vodo. Takoj, ko sva javila stanje ranjencev, sem prosil, da bi smel po vodo. S psovko so mi dovolili. Mučil sem se okoli šterne, toda bila je napolnjena z blatom in opeko. Zajel sem nekaj črne brozge in to nesel Francetu. Takoj nato so mene in Mervarja pognali skoz vrata. Za nama se je odtrgal vek ranjencev, sprejelo pa naju je divje tuljenje.

 Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. Desno Anton in Lidija Drobnič. VIR: arhiv I. Ž.

Ropanje in vezanje ujetnikov

Pred tankom je stal italijanski tenente, krog njega partizani, ki so ropali naše nahrbtnike. Vzeli so nam denar, prstane in vse, kar je imelo kakšno ceno. Potlej so prinesli telefonsko žico in dolgo vrv. Vezali so nas po dva in dva najprej z žico in potlej na vrv. Moj partner tisto uro je bil tedanji ribniški kaplan Sitar. In nato smo se premaknili. Vsak je osmuknil grmič leščevja, dal list v usta, zakaj žeja je bila neznosna. Nekdo je ob nas igral na harmoniko in tako smo med psovanjem prišli do Rašice, kjer so nas že čakale žene in starci s škafi vode in s sadjem. V divji jezi je partizan na konju ljudi razpodil, vodo razlil in sadje raztresel. Žejni in lačni smo prišli do Lašč. Tam se je začelo zasliševanje, bolje rečeno psovanje. Pero Popivoda, Kokalj z Iga, dr. /Jože/ Brilej in še nekateri so se odlikovali in tedaj sem videl kako daleč more pasti človek. Sklenjeno je bilo: glava za glavo. O amnestiji ni bilo govora in takoj drugo noč, dobro se spomnim, da je bilo viharno in je lilo, so v Velikih Laščah ustrelili prvih 64 borcev, med njimi dr. Kožuha, sodnika Zalokarja, oba Rožanca ter vse komandante in oficirje.

Celotno besedilo Karla Mauserja in Janeza Gruma:vestnik-karel-mauser-janez-grum-turjak-st-4-1983.doc

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. Levo Stane Štrbenk in Alenka Jeraj. VIR: arhiv I. Ž.

Grad je nepremagljiv

Tine Velikonja je v Zavezi (številka 10, september 1993) pod naslovom Grad je nepremagljiv objavil pričevanje Alojza Sterleta. Že prve dni je pred grad pripeljal tank. Le­gionarji so imeli pripravljene steklenice z bencinom in jih baje nekaj zmetali navzdol, zatem pa ročne bombe, da bi zagorelo. Tank se je hitro umaknil in nato streljal z varne razdalje natančno skozi prečno okno severnega stolpa pod grbom. Granate so zadevale nasprotni zid v zaklonišču, da je letel omet na vse strani. Med ljudmi, ki so bili zgneteni tam, je bilo nekaj strahu, pa nobene žrtve.

Da gre zares, smo začutili šele, ko se je začel napad z minami, ki je bil čedalje bolj silovit. Samo v noči med sredo 15. in četrt­kom 16. septembra so stražarji našteli, da je na grad padlo 370 min. Razbile so vso opeko na strehi, na dvorišču pa povzročile pravo razdejanje, zlasti okrog vodnjaka, ki je bil najbolj izpostavljen. Tam je bilo naj­več ranjenih. Izbirali smo predahe, da smo šli po hrano in vodo. Kuharji so kar vztra­jali pri svojih kotlih, tam nekje, kjer so zdaj stopnice v dvorano. Z vodo pa je bilo hudo in smo z njo zelo varčevali.

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici partizanskega uničenja Turjaka, leta 2013. VIR: arhiv I. Ž.

Partizani so zahtevali popolno predajo

Pogajanja so se nam zdela jalov posel. Par­tizanski kurirji so prihajali z belo zastavico in smo jih spuščali v grad. Z nezaupanjem smo gledali skupino pogajalcev, med kate­rimi sta bila Žuraj in Paternost, in klicali za njimi: »Glejte, da nas ne boste predali!« Ko so se vrnili, so povedali vedno isto zgod­bo. Partizanom so predlagali, da gremo vsak zase in napademo Nemce, oni pa so zahtevali popolno predajo in obljubljali amnestijo. Mi s škocjanskega konca komu­nistom nismo zaupali in nismo verjeli v nji­hove obljube.

Nismo čutili, da smo brez pravega vodstva. Kot prava komandanta sta nastopala pred nami Žuraj in Malovrh, ki smo jima zaupa­li. Nista bila preveč navdušena za izpad in sta z njim odlašala, vendar smo tako mislili tudi ostali. Čemu bi zapuščali zavetje debe­lih zidov, založeni z vsem za dolgo, zunaj pa bi morali shajati samo s tistim, kar bo­mo nesli s seboj. Pa civilisti, ali jih bomo kar prepustili partizanom? Kaj bo z ranjen­ci? Kdor je imel svojega med njimi, je hotel ostati za vsako ceno. Kljub temu smo računali, da poskusimo priti ven v nedeljo, 19. septembra zvečer, če se ne bo do takrat kako obrnilo. Tudi ranjence bomo nosili s seboj.

Spominska slovesnosti ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. VIR: arhiv I. Ž.

Branilce v gradu so poskušali zažgati tudi z bencinom v gasilski brizgalni

Tako je dogajanje v gradu Turjak leta 1958 opisal pisatelj Karel Mauser. Naj tu dodam, da so partizani celo dvakrat poskušali grad zažgati. Mauser je omenil požig pristave ob gradu.

Dušan Švara - Dule, tedaj star 25 let, komandant Prešernove bri­gade, je septembra 2003 novinarju Mladine (20. september 2003) povedal, da so poskušali grad zažgati na še en način: »pripeljali smo gasilsko brizgalno, cevi smo napeljali do sten gradu in vanje vlili sod ali dva bencina. Nismo pa imeli prakse, pognali smo hidravliko, nismo pa pomislili, da bodo cevi posrkale skoraj ves bencin, tako da je nastal le manjši požar.« Partizanskim zločinom ni bilo ne konca ne kraja.

Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani, napad [6]