Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani [3]

Dogajanje v zvezi s Turjakom povzemam po knjigi Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del, Rim, 1984, str. 322–349). Podatke sem nekoliko dopolnil in v priponkah dodal nekatera druga besedila.

Zakaj Turjak obrambe ni vzdržal? Vzrokov za to je bilo po mnenju avtorja Stalinistične revolucije več. Predvsem je na Turjaku manjkal podpolkovnik Ernest Peterlin, ki je bil že od pomladi 1943 ilegalni komandant vaških straž. Bil je edini višji oficir, ki bi ga na Turjaku poslušali vsi poveljniki, tudi dobrepoljski, ki so bili zvečine člani študentskega kluba Straže.

Turjaški poveljniki so bili nerealistično zagledani v to, da bi zadržali partizanski pohod proti Ljubljani in s tem pokazali Slovencem nekaj velikega. Zato so odklonili trojno povelje stotnika Albina Cerkvenika za izpad. Prej so še hoteli zvedeti za Peterlinovo mnenje, vendar so njihova kurirja Franca Casarja in dr. Ludvika Arka na Škofljici ustavili terenci (Casarja so že tam umorili, Arka pa kasneje), sami v gradu pa niso bili sposobni oceniti dejanske nevarnosti partizanskega obleganja gradu. Zamudili so priložnost za izpad, ko je bil ta še možen. Ob koncu tedna so zaradi telesne in duševne ubitosti zgubili tudi voljo zanj. Režimski zgodovinar je trdil, da je bil izpad z gradu do zadnjega možen: »Nenadnemu in močnemu izpadu cele belogardistične posadke se Prešernova brigada ne bi bila mogla upreti in čeprav bi bilo precej belogardistov padlo, bi večini vendarle uspel izpad in umik proti Ljubljani« (Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 3. knjiga, Ljubljana, 1973, 24). To Mikuževo mnenje je bilo povsem nerealno, saj v takšni situaciji noben človek ne bi tvegal smrti z izpadom.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak, južna fasada. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; Muzej NSZS

Proti izrazito agresivni komunistični paravojski branilci niso imeli nobene možnosti

Kot tretji »razlog« je avtor knjige Stalinistična revolucija navedel (str. 344): »Vse protirevolucijske sile skupaj niso imele tedaj niti enega udarnega bataljona, kot so jih imeli kasneje domobranci pet, katerih vsak je bil kos sleherni partizanski brigadi. Ko bi imele tedaj le en udarni bataljon, bi se dogodki razvijali precej drugače. Vaške straže niso bile ofenzivne, poleg tega pa so bili borci prepričani, da so partizani veliko močnejši od njih, čeprav v resnici niso bili.«

Vsi ti trije »razlogi« so se verjetno marsikomu zdeli pomembni. Toda dejstvo je, da so bili komunistični partizani izrazito agresivna oborožena sila, ki je zasledovala le eno, uničiti vse, kar ni njihovo oziroma pod njihovim nadzorom. Takrat so se oborožili z veliko količino italijanskega orožja, tudi topov in oklepnikov. Tako ne bi dosti pomagal ne Peterlin, ne izpad iz gradu, ker bi partizani povsod z veliko bojno silo navalili na vaške stražarje. Ti so bili do takrat obrambno usmerjeni, ofenzivnost so organizirali šele čez več mesecev pri domobrancih (z udarnimi bataljoni), prav na podlagi izkušenj z jeseni 1943.

Tovarišice so se objemale in poljubljale z italijanskimi vojaki

Premaganci na Turjaku, bilo jih je okoli 700, so morali odložiti orožje. Partizani in partizanke so jim pobrali tudi vse drugo, kar je bilo količkaj vrednega. Svoboda v razvalinah (Cleveland, 1961, str. 117): »Zelo smo se čudili, ko smo videli pred seboj le malo partizanov, večina so bili Italijani, ki so se bili pridružili komunistom. Tovarišice so se objemale in poljubljale z italijanskimi vojaki, nas pa zmerjale z vsemi najgršimi imeni iz komunističnega slovarja.« Vse, ki so se predali, so zunaj gradu partizani zvezali z žico po dva in dva skupaj, tako zvezane pa potem navezali na dolgo vrv. Bilo je okrog 300 zvezanih in na vrv navezanih parov.

Ranjenih je bilo 34 turjaških borcev. Te so partizani nagnali v hišo pod gradom. Lažji ranjenci so nosili tiste, ki sami niso mogli hoditi. Vsi so bili lačni, žejni, izmučeni.

Partizani so 700 ujetnikov z gradu Turjak zvezane, ozmerjane in pretepene odgnali v komunistično smrt.

Zvezane ujetnike so uvrstili v sprevod proti Velikim Laščam

Na grajskem marofu so partizani uprizorili z ujetniki miting. Svoboda v razvalinah, str. 118: »Ujetniki so morali leči po travi, partizani pa so jih po mili volji pretepali.« Na nekem tanku je sedel tudi gostilničar Prajer, ki se je nekaj dni pozneje po Ribnici hvalil (Črne bukve, str. 98): »Turjak ne bi bil padel, če ne bi bilo mene!« Nekaj let po koncu vojne naj bi Prajer pri popravljanju strehe na svoji hiši padel v kotel vrele smole in umrl.

Zvezane ujetnike so uvrstili v sprevod proti Velikim Laščam. Spredaj je peljal tank s partizansko zastavo, za njim je šla »častna četa« partizanov s harmoniko. Sprevod je ob cesti gledalo veliko dobrih ljudi. Ženske so jokale in zvezanim skušale dati vode, pa jim partizani tega niso dovolili.

V Velikih Laščah so partizani ljudi sklicali k proslavi velike zmage. Partizanke so si izbirale žrtve. Po sramotenju zvezanih so jih odgnali v silose pod postajo. Porinili so jih na tla. Niso jim dali ne hrane ne vode.

Na Turjaku je partizanski oficir umoril 28 ranjencev

Ponedeljek, 20. septembra. Pred hišo pod Turjakom, kjer so bili ranjenci, je razjahal partizanski oficir in klical ranjence, ki so lahko hodili, iz hiše. Vsakega, ki se je prikazal na vratih, je ustrelil. Druge so partizani ustrelili v hiši. Ljudje so pozneje pokopali 28 trupel. Med ustreljenimi so bili tudi oficir Franc Kadunc in bogoslovci Lojze Breznik, Jože Logar in Matevž Krmelj. Oficir Ludvik Hren se je rešil. V Velikih Laščah je zjutraj komisija ujetnike popisala. Politkomisar 14. divizije Jože Brilej je sramotil duhovnike in bogoslovce. Tone Fajfar je ponovno vsem predanim zagotovil amnestijo (Svoboda v razvalinah, str. 119).

Popoldne je druga komisija ujetnike razdelila v štiri skupine: 1. poveljniki in organizatorji, 2. duhovniki in bogoslovci, 3. prostovoljci, 4. mobiliziranci. Prvi dve skupini so ločili od ostalih in jim zvečer spet zvezali roke. Najprej so odgnali 12 oficirjev in organizatorjev. Trije so jim ušli, ostalih devet (Franc Miklič, Janez Mustar, Tone Perné, prof. Stanko Petelin, Rogelj, Lojze Šuštar, Ferdinand Žlender (Žuraj) in dva nižja častnika iz Žvirč) so pred gostilno v Velikih Laščah brez zaslišanja ustrelili. Duhovnike in bogoslovce so v živinskih vagonih prepeljali v Kočevje, kjer so jih natrpali v grad. Tam so se ti srečali z ujetimi četniki iz Grčaric.

Ostali dve skupini, prostovoljci in mobiliziranci, sta ostali v baraki. Pijani partizani so dobri dve uri v barako streljali (Svoboda v razvalinah, str. 122). Opolnoči so prišli partizanski oficirji in začeli zvezane pretepati. Okrog barake so zažgali kresove in videti je bilo, da nameravajo ujetnike zažgati z barako vred.

Med 28 ranjenci so partizani po zavzetju gradu umorili tudi bogoslovca Lojzeta Breznika (1919) iz Rafolč pri Lukovici.

Množični pomori pri Velikih Laščah

Torek, 21. septembra. Ob 9. uri so partizani izbrali 60 novih ujetnikov, med njimi eno žensko. Zvezali so jih skupaj po dva in dva in jih odgnali v gozd nad velikolaško postajo. Tam so vse brez zaslišanja ustrelili, med njimi zdravnika dr. Ludvika Kožuha, brata Bena in Ivana Rožanca in sodnika dr. Lojzeta Zalokarja.

Tiste, ki so ostali v baraki, so po 40 zvezali na vrv. Čez pet ur so jih nagnetli v živinske vagone. Ljudje so jim hoteli dati hrano, a partizani so to preprečili. Z vlakom so jih odpeljali v Kočevje.

V Kočevju so jih kakšnih 350 nagnetli v Dijaški dom. Pozneje so jih odgnali v opuščene italijanske barake. Tu so morali jetniki ležati na golih tleh in že tretji dan niso dobili ne hrane ne vode. Tri dni in tri noči so mednje prihajali terenci in iskali znance. Ujetnike je mučil mrčes in kar naprej so jih partizani zasliševali. Svoboda v razvalinah, str. 129: »Posameznike so klicali ven, nazaj pa jih ni bilo več. Jetnikom so lagali, da so jih poslali domov, v resnici pa so vse pobili ...«

Z ujetniki so komunisti ravnali zelo grdo

Nekatere, ki so se bili na Turjak samo zatekli, so odbrali za delavske bataljone. Odbrani so potem iz bataljonov izginjali noč in dan. Nekaj se jih je rešilo. Ostali so se rešili, ko se je Kočevju bližala nemška ofenziva: partizani so sicer odločili, da bodo vse ubili, a kurirja s tem poveljem so Nemci ujeli.

Tiste protirevolucijske borce, ki so se v bojih posebej izkazali, so partizani odgnali v zapore v kočevski grad. Veliko so jih skrivaj ubili. V majhne celice so natrpali do 35 ujetnikov tako, da so mogli le stati. Svoboda v razvalinah, str. 126: »Hrana /.../ niti za žival ne bi bila« /.../ »enkrat na dan so dobili skodelico neke čorbe ...« Lotila se jih je diareja, na stranišče jim niso dovolili. Napadla jih je kožna bolezen: vsi so bili v krastah in garjah.

V treh priponkah si lahko preberemo opis dogajanja na Turjaku v knjigi Svoboda v razvalinah, ki sta jo napisala in leta 1961 v Clevelandu izdala France Grum in Stane Pleško. Šlo je za prvi celovit opis dogajanja, kakšen detajl je bil v mnogih kasnejših opisih popravljen. V dveh priponkah dodajam opis Turjaka v knjigi Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, 1. del, ki je izšla v Rimu leta 1984 pod psevdonimom Stane Kos (napisala sta jo Branko Rozman in Nikolaj Jeločnik); po tej knjigi sem povzel dogajanje v tem podlistku.

svoboda-v-razvalinah-grum-plesko-turjak-cleveland-1961-str-116-127.pdfsvoboda-v-razvalinah-grum-plesko-turjak-cleveland-1961-str-77-97.pdfsvoboda-v-razvalinah-grum-plesko-turjak-cleveland-1961-str-98-116.pdf

stalinisticna-revolucija-na-slovenskem-1941-1945-1-del-stane-kos-turjak-grcarice-str-316-330.pdf

stalinisticna-revolucija-na-slovenskem-1941-1945-1-del-stane-kos-turjak-grcarice-str-331-349.pdf

Reševanje Legije smrti v Novem mestu

Vodstvo Slovenske legije in zastopstvo Slovenske zaveze v Novem mestu se je 9. septembra, ko ni bilo kurirja z navodili iz Ljubljane, odločilo, da prevzame oblast v Novem mestu in zahteva od Italijanov priznanje slovenske narodne oblasti. Za poveljnika mesta in združenih slovenskih protikomunističnih vojaških enot (Legije smrti in vaških straž) je postavilo stotnika Vuka Rupnika, sina generala Leona Rupnika. Rupnikova udarna četa slovenskih protikomunistov (60 mož) je bila do 9. septembra v sklopu italijanske divizije Isonzo. Pozneje je Vuk Rupnik zapisal, da so Italijani za slovenske protikomunistične vojake odredili, »naj se preoblečejo v italijanske uniforme in naj se moštvo vključi in pomeša med italijanske vojake. Svojim fantom sem naročil, naj odklonijo preobleko, in sam sem jo tudi odklonil /Tabor, Buenos Aires, 1978, 214/.«

IOOF je dal 15. diviziji odlok za razorožitev Italijanov in za prevzem oblasti v Novem mestu. V Novo mesto so prišli na pogajanje z italijanskim generalom Guidom Ceruttijem Boris Kidrič, Jaka Avšič in britanski major William Jones. Pogajanja o predaji orožja so se razbila. Zgodaj popoldne (10. septembra) je odšel tudi Rupnik na italijansko divizijsko poveljstvo, da razčisti odnose med svojimi vojaki in Italijani. Povedali so mu, da se Cerutti v Straži pogaja s predstavniki komunistov.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak; grajsko dvorišče leta 1969. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; INDOK, foto Jože Gorjup

Pogajanja med Italijani in partizani ter protikomunisti v Novem mestu

Do 4. ure popoldne se je v Novem mestu nabralo 1.600 protikomunističnih borcev. Rupnik jih je razpostavil okrog mesta. Z italijansko pomočjo se je pripeljal v mesto oklepni vlak iz Straže, poln partizanov. Hkrati je prišla v mesto kolona vojaških tovornjakov z Italijani in dobro oboroženimi partizani.

Legionarji so se iz severnega dela mesta umaknili v južnega. Italijani so jih začeli pregovarjati, naj se umaknejo v taborišče italijanskega pehotnega polka v Rogov log. Do večera so bili vsi borci tam. Rupnik je svojim poveljnikom predlagal, da bi iz taborišča naredili izpad in se zbrali pri Malem Slatniku. Oni so ta načrt odklonili, ker je bilo moštvo lačno in utrujeno.

Italijanski general Cerutti je pozval Rupnika na italijansko komando. Povedal mu je, da se je s partizani v Straži dogovoril, da lahko italijanska divizija z vsem orožjem prosto odide. Z divizijo naj gredo zaveznikom naproti tudi vaški stražarji in legionarji. Na poveljstvu je Rupnik naletel na Borisa Kidriča in Jako Avšiča. Kidrič ga je vpričo Ceruttija povabil, naj se s svojimi enotami »po predhodnem pretresu in izključitvi onih, ki so krvavih rok« (Tabor, Buenos Aires, 1978, 250), vključi v NOV. Rupnik je to ponudbo zavrnil.

Po zaslugi Italijanov so Novo mesto zasedli partizani

Po vrnitvi v taborišče je dal Rupnik vojakom, pa tudi civilistom in duhovnikom, ki so se medtem tam nabrali, na izbiro, ali hočejo oditi z Italijani naproti zaveznikom ali pa kreniti v slovenske hribe in tam počakati zaveznike. Velika večina je bila za skupni pohod z Italijani. Iz taborišča je ponoči na skrivaj odšlo okrog 200 legionarjev pa tudi nekaj civilistov.

Po odhodu italijanske vojske in slovenskih protikomunističnih oddelkov so začeli 10. septembra zjutraj Novo mesto zasedati partizani. V vasi Potok je poveljnik italijanskega udarnega bataljona kapetan Di Pompa Rupniku povedal, da partizani zahtevajo »vse italijansko orožje in predajo slovenskih legionarjev kot osnovni pogoj za nemoteno kretanje ...« italijanske vojske čez slovensko ozemlje (Tabor, Buenos Aires, 1978, 298).

Ruševine gradu Turjak po komunističnem uničenju Slovencev in kulturne dediščine.

Odločilni spopad pri Zameškem pri Šentjerneju

Protikomunisti so se nato soglasno odločili, da se od Italijanov ločijo. To so storili pri Jurni vasi. Odšli so proti Gorjancem. Na Zajčjem Vrhu so počivali. Ponoči je spet odšlo na domove okrog 200 fantov. Ostalih 1.200 mož in fantov je 11. septembra prišlo v Mršečo vas na nemško-italijanski meji. Šlandrova brigada jim je poslala po nekem kmetu ultimat za predajo. Drugi dan opoldne se je začel partizanski napad pri Zameškem, naselju na levem bregu Krke, dobre štiri kilometre od Šentjerneja. Spopad je trajal do pol 6. ure popoldne. Legionarji so pognali partizane v beg in jim zaplenili orožje, vozila in italijanski tank.

Malo prej je Šlandrova brigada napadla Kostanjevico, kamor so se umaknile vaške straže iz Šentruperta, Mokronoga in z Rakovnika. Napad so odbili nemški graničarji ob pomoči vaških stražarjev.

13. septembra je nemška obmejna posadka pri Zameškem sprejela novomeške stražarje kot goste in jim obljubila pomoč. Ta vojaška enota si je po tem spopadu nadela ime Slovensko domobranstvo (Tabor, Buenos Aires, 1978, 299).

Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani, napad [5]