Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani [2]

Dogajanje v zvezi s Turjakom povzemam po knjigi Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del, Rim, 1984, str. 322–349). Podatke sem nekoliko dopolnil in v priponkah dodal nekatera druga besedila.

14. september. Na Turjaku je France Malovrh vodil vojni posvet z oficirji in nekaterimi civilisti, da bi jih pregovoril za izpad. Sporočil jim je ponovni ukaz stotnika Albina Cerkvenika, poveljujočega na Zapotoku, za umik, in da so se protikomunistične enote z Zapotoka umaknile. Nekateri oficirji so bili proti vsakemu izpadu in so zagovarjali mnenje, da je treba čakati na Franca Casarja in dr. Ludvika Arka s odgovorom podpolkovnika Ernesta Peterlina v Ljubljani, nekateri pa so oklevali. To noč so partizani grad docela obkolili.

Ob pol polnoči je dal Cerkvenik izstreliti tri zelene rakete in s tem nakazal smer odhoda z Zapotoka proti Želimljam, predvsem pa je sporočil, da zdaj z Zapotoka odhajajo. V odgovor so iz gradu izstrelili dve raketi, kot je bilo dogovorjeno. Cerkvenik in drugi so razumeli, da bodo tudi turjaški borci naredili izpad. A to se ni zgodilo.

V gradu: »Na utrdbe in bombe v roke!«

Priča dogodkov, Ivan Lavrih, je kasneje dejal (Svoboda v razvalinah, Cleveland, 1961, str. 90–91): »Sporočili so nam, da je pritisk na Zapotok tako strašen, da so poveljniki sklenili vse moštvo umakniti proti Ljubljanskemu barju. Odhod bodo naznanili z raketami. /.../ Okrog 11.30 ponoči smo na zapotoški strani res zagledali tri zelene rakete, kmalu nato pa slišali močne detonacije; menda so razstrelili municijo, katere niso mogli vzeti s seboj. /.../ Ko smo videli tri rakete nad Zapotokom, so oficirji od vseh strani zavpili: Na utrdbe in bombe v roke!«

Vaški stražarji, ki so ostali na Zapotoku, kakšnih šest ali sedem, so razstrelili strelivo v vasi, nato pa dve uri čakali na vrnitev sla, ki je bil približno ob 22. uri poslan na Veliki Osolnik s Cerkvenikovim poveljem za umik. Sel je v tisti temni noči to nalogo izvršil. Poveljnik bataljona je pustil prejšnji dan kakšnih sto borcev na Osredku. Ti niso ta večer prejeli od njega nobenega navodila za umik.

Turjak, pogled na uničeni grad iz zraka s severne strani, po vojni, ruševine, nova streha na JV stolpu, ostalo brez strehe, leta 1963. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; ZVKDS, OE Ljubljana

Na tem posnetku se vidi, da so bile uničene prav vse strehe turjaškega grajskega kompleksa, tudi na jugovzhodnem stolpu (levo spredaj), ki je bil leta 1963 prvi obnovljen in prekrit (glej prejšnji posnetek).

Umik z Zapotoka, skozi Želimlje, na Barje

Sreda, 15. septembra. Kolona z Zapotoka je bila precej dolga, v njej je bilo veliko voz z vprego in večje število civilistov. Na zgornjem koncu Želimelj je dobro oborožena zapotoška predhodnica izbranih borcev naletela na večjo partizansko zasedo, ki pa jo je z zvijačo in s hitrim streljanjem pregnala. Ko se je kmalu zatem zapotoška glavnina pomikala skozi Želimlje, so partizani odprli nanjo ogenj z dveh strani. Hudo streljanje je trajalo več kot pol ure, nato pa počasi ponehavalo. Večina Planinske brigade, ki je štela kakšnih 700 mož, je prišla do Ljubljanskega barja, ko se je že zdanilo.

Na razpotju se je večji del borcev usmeril čez Barje proti Črni vasi; morali so preskakovati precej široke in globoke jarke ter zaradi njih delati ovinke. Od desne strani so iz Hauptmanc, barjanskega »otoka«, začeli terenci streljati s puškami na konec kolone. Ko pa so zapotoški borci spustili proti »otoku« nekaj rafalov, so terenci utihnili. Manjši del s komoro je na razpotju zavil na levo proti Igu in šel nato po Ižanski cesti proti Črni vasi, kjer sta se obe skupini združili. Majhen del borcev z delom komore je pri razpotju zavil na desno proti Škofljici. Tam so jih zajeli terenci. Skupaj z njimi so zajeli tudi večji del komore in protitankovski top. Med zajetimi je bil tudi Franc Blatnik (Franc Blatnik, Janez Grum, Ob dvajsetletnici Grčaric in Turjaka, Vestnik, Buenos Aires, 1963, 261).

Edini, ki se na razpotju ni mogel odločiti, kam bi šel, je bil radiotelegrafist Anton Božnar. Z glavno kolono ni hotel, češ da v bližino Nemcev ne sme. Ujeli so ga partizani in mu odvzeli radijski oddajnik. 25. septembra so ga v Dolenjskih Toplicah »zasliševali«, kasneje pa ubili.

Zapotoški so odšli v Ljubljano, porajalo se je domobranstvo

Prvotni Peterlinov načrt je bil, da bi se v primeru umika vaški stražarji zbrali v Kozlerjevi gošči na Ljubljanskem barju, od tam pa bi šli čez Ljubljanico v Dolomite. Kdo se je spraševal, zakaj ni sprednji del zapotoške glavnine pri šoli na Barju zavil v Črno vas, saj so se zadnja dva dni na Zapotoku v zvezi z umikom omenjali vedno le Polhograjski dolomiti. Namesto tega je šel sprednji del čez most na Ižici in se ustavil v bližini cestnega bloka, kjer je že stala nemška straža. K njej so šli najprej stotnik Cerkvenik, župnik Karel Škulj in župan Ivan Paternost. Želeli so dobiti stik z generalom Leonom Rupnikom. Mogoče so že vedeli, da so bili vaški stražarji na Vrhniki, pri Borovnici in Logatcu prisiljeni računati z nemško zasedbo železniške proge Ljubljana–Postojna in da so tamkajšnji poveljniki poiskali stik z Nemci.

Kolona 500 do 600 vaških stražarjev in kakšnih 60 četnikov je čakala na Ižanski cesti približno dve uri, preden se je premaknila naprej v Ljubljano. Med tem čakanjem je podpolkovnik Dežman, sedeč na kupu gramoza pred šolo na Barju, rekel: »Svega toga su krivi ovi političari.« Ta stavek je naslednje dni v Ljubljani večkrat ponovil. Iskanje krivcev je večna človekova preokupacija.

Nemška straža je zapotoško skupino spustila v Ljubljano, a borci so morali na bloku odložiti orožje, nato pa so odkorakali v staro domobransko kasarno na Poljanski cesti. Župnik Škulj, župan Paternost in še kdo so takoj poskušali poiskati stik z generalom Rupnikom, da bi pri Nemcih posredoval za pomoč borcem na Turjaku. Rupnik je bil ta dan že v stiku z Nemci.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; foto INDOK, Ivan Komelj

Partizanska morija na velikem Osolniku

Kaj pa se je dogajalo na Velikem Osolniku in Turjaku? Poveljnik bataljona na Velikem Osolniku je prejel Cerkvenikovo povelje za umik, a ga ni takoj izvršil, ampak ga je nameraval izpolniti zjutraj ob zori. Že čez dobre pol ure po prejemu povelja pa je začela napadati Veliki Osolnik Tomšičeva brigada. Večji del borcev se je v temni noči razbežal proti Velikim Laščam, tudi poveljnik se je umaknil, okrog sto borcev pod vodstvom prejšnjega poveljnika na Sv. Urhu Ivana Habiča pa se je ob cerkvi bojevalo do jutra, ko jim je zmanjkalo streliva. Ker zaradi partizanskih strojnic preboj ni bil mogoč, so se vdali. Vse ujete so partizani odgnali v nižje ležečo vas. Navadne borce so vtaknili v svojo brigado, 24 vidnejših, med njimi Habiča in druge oficirje, pa je okrog poldneva ob cerkvenem zidu s strelom v tilnik svojeročno umoril Ignac Horvat - Imre, komandant 3. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade. Navzoč je bil tudi komandant Tomšičeve brigade Stane Semič - Daki.

Oddelek vaških stražarjev na Osredku je zaradi tega, ker je streljanje na Osolniku prenehalo, domneval, da so tamkajšnji borci poraženi. Ker niso prejeli z Osolnika nobenega navodila, so čakali na Osredku. Presenetil jih je napad Tomšičeve brigade. Večji del borcev se je umaknil proti Zapotoku, ker so menili, da se je bil tja umaknil bataljon z Osolnika, a so padli med partizane. Precejšnjemu delu borcev se je posrečilo uiti, tudi zato, ker je bilo med partizani veliko novih mobilizirancev in bivših vaških stražarjev. Nekaj so jih partizani zajeli in ustrelili na Zapotoku in na Golem, druge pa vtaknili v brigado.

Vztrajanje v gradu

V sredo zjutraj so partizanske težke mine turjaški grad skoraj zasule. To je s presledki potem trajalo ves dan. Borci na gradu so odgovarjali z lahkimi in težkimi mitraljezi. Svoboda v razvalinah (str. 102): »Partizani so padali v trumah in njihove na novo postavljene utrdbe so se rušile druga za drugo.« Branilci gradu so imeli veliko boljši položaj kot napadalci.

Poveljevanja Ferdinanda Žlendra - Žuraja na Turjaku dejansko ni bilo, še manj Malovrhovega. Odločali »so vsi« (Svoboda, 98). Vsak poveljnik je hotel nekako voditi svojo enoto. Glavno besedo je imel edini rezervni oficir Tone Pernè. Ker je imel kot poveljnik bivših dobrepoljskih postojank za seboj največ moštva, je bil za poveljevanje tudi najbolj pristojen. Vsaj dva oficirja (Ludvik Hren, Roman Zabukovec) sta bila za izpad naslednji večer. Toda Žuraj »je postavil posebno pomnoženo stražo in zapovedal, naj strelja na vsakogar, ki bi hotel iz gradu« (Svoboda, 91).

Proti izpadu so bili posebno Franc Kadunc, Tone Perne, Jože Miklič, brata Beno in Ivan Rožanc, Ferdinand Žlender - Franc Žuraj in prof. Stane Petelin. Razen Žuraja so bili vsi izobraženci ter razen njega in prof. Petelina člani ali starešine študentskega kluba Straža. Zvečer je bilo v gradu še vedno okoli 700 borcev. Malovrh je večkrat skušal prepričati poveljnike, da bi naredili izpad, a brez uspeha.

Poveljniki vaških straž na Turjaku Tone Perne, Beno Rožanc in Franc Kadunc. Partizani so vse umorili, Kadunca že na Turjaku, Perneta in Rožanca v Velikih Laščah.

V grad se je pretihotapil terorist Prajer

Četrtek, 16. septembra. Partizanski komandant Pero Popivoda je poslal v napad tanke, za njimi pa naj bi jurišali partizani. A tudi ta juriš ni uspel. Zgodaj popoldne so partizani poslali v grad skupino žensk, ki so jih pobrali po polju in hišah. Rekli so jim, naj pregovorijo svoje brate in fante, da se predajo. Žene in dekleta so v gradu povedale, kaj so storili partizani s četniki v Grčaricah, in borce prosile, naj z bojem ne odnehajo. V pismu, ki so ga prinesle, je Popivoda od branilcev zahteval, da orožje položijo in se pridružijo partizanom, IOOF pa da daje amnestijo »vsem organizatorjem, voditeljem in aktivistom bele garde«; priložil je tudi tekst o partijski amnestiji (Svoboda, 102–103). Malovrh je bil proti pogajanjem, oficirji pa za.

Z delegacijo žená in deklet se je v grad vtihotapil tudi turjaški gostilničar Prajer in trije belokranjski študentje, ki so trdili, da so partizanski dezerterji. V nahrbtnikih so prinesli vrvi, s katerimi so kasneje omogočili vstop v grad.

S topovi in tanki nad debelo grajsko obzidje

Partizanski štab je postavil na glavno cesto nad gradom težji italijanski top. Iz njega so izstrelili tri granate, ki so razbile stene novega grajskega predela. V gradu je bilo nekaj ranjenih. Branilci so odgovorili proti topu s težkim mitraljezom. Ta top se ni več oglasil. Vse hujši pa je postajal ogenj iz drugih, manjših topov. Gradu so se bližali tudi tanki. Topove in tanke so upravljali Italijani. Borci na gradu topovskih gnezd niso mogli več razbiti. Grajski zidovi so se začeli podirati. V gradu je nastajala panika.

Zvečer so se oficirji ponovno posvetovali. Ugotovili so: zvez z Ljubljano ni; grad je docela obkoljen; partizani imajo mnogo težkega orožja; v gradu je že precej ranjencev; umik z njimi po grajski grapi bi bil nemogoč. Sklenili so, da se bodo bojevali še vso noč in ves naslednji dan, potem pa bodo naredili izpad. To so sporočili tudi vojakom.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak, porušeni portal, 60. leta. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; foto ZVKDS, OE Ljubljana

Ranjencev in mrtvih je bilo vedno več

Petek, 17. septembra. Partizani so na grad znova navalili z italijanskimi topovi in tanki. Stene so se rušile, ranjencev in mrtvih je bilo vedno več. A branilci so celo udarili iz gradu in vzeli partizanom dva avtomobila in tri strojnice.

Borci so pripravljali izpad do večera. Ker so patrulje povedale, da je izpad še možen, je bila večina oficirjev zanj. Temu pa se je uprl oficir Kadunc, češ da grad ne bo nikoli padel in da je izpad nemogoč; Turjak da je treba braniti, »pa četudi postane slovenski Alcazar« (Svoboda, 107).

Na fante so se podirali stropi

Sobota, 18. septembra. Nekaj časa je grad obletavalo neznano letalo, po mnenju nekaterih nemška »štorklja«, po mnenju drugih angleški bombnik. Obleganci so bili prepričani, da so njihovi soborci dosegli zanje v Ljubljani pomoč.

Brž ko je letalo odletelo, so začeli partizani z novim napadom na grad. Število italijanskih topničarjev in tankistov so pomnožili. Topove so zavlekli prav pred grad. Granate so rušile steno za steno. Na fante so se podirali stropi. Ranjencev je bilo vedno več. »Oficirji so odpovedali, tako da praktično ni bilo nobene pametne komande več. /.../ Borci so že cel teden »bili brez hrane in vode in skoro brez spanja. V borcih se je vse podrlo /.../« Branilci so zbrani v gruče drug drugega opogumljali. Oficirji so jih rotili, naj zdržijo do naslednjega dne zvečer, ker bodo takrat naredili izpad, če ne pride prej pomoč (Svoboda, 108).

Ponoči je domačin gostilničar Prajer zlezel na podstrešje nezavarovanega stolpa na južni strani gradu in od tam spustil vrv po steni pred grad. Nanjo so spodaj skriti partizani navezali lestev, se pritihotapili po njej skozi streho v grad in skušali grad na več mestih zažgati.

Grad Turjak pred komunističnim uničenjem. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020

Partizanski vdor v razdejani grad

Nedelja, 19. septembra. Zjutraj je začelo italijansko topništvo obstreljevati severno stran gradu, kjer je bilo skladišče streliva. Partizani so privlekli težko italijansko 149-milimetrsko havbico, ki je dejansko odločila zavzetje gradu. Topovski in minometni ogenj je trajal štiri ure. Granate so odprle del grajskega zidu. Skoz odprtino so vdrli vanj partizani.

Hkrati so začeli partizani napad z mitraljezi že tudi znotraj gradu. Skupina, ki je zlezla na stolp, je začela streljati po borcih na dvorišču. To skupino je Kadunc s svojimi fanti onesposobil. Prav takrat je eksplodiralo skladišče streliva. V gradu je nastala panika. Severni del so imeli že v rokah partizani in iz njega preprečevali borcem izhod iz gradu. Zrušila se je južna stena. Perne je ukazal izpad. Svoboda v razvalinah, str. 110: »Bilo je prepozno. Na drugem koncu gradu, kjer je bilo vse v plamenih, so fantje prosili za vdajo. Pred izhodom so stali italijanski tanki in oklopniki«. Z ruševin so partizani klicali branitelje k predaji. »Naše poveljstvo daje amnestijo vsem, tudi poveljnikom!«

Boj je prenehal. Oficirji so menili, da bodo s predajo rešili borce in ranjence, četudi bodo sami ustreljeni. Pred predajo so vojaki prisegli, da se bodo vsi, ki se rešijo, znova dvignili proti komunistom, če bodo ti obljubljeno amnestijo prekršili. Na dvorišče in na zunanje obzidje so izobesili beli zastavi. Boj se je končal. Ob 13.20 so komunistični partizani Turjak zavzeli.

Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani [4]