Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani [1]

Dogajanje v zvezi s Turjakom povzemam po knjigi Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del, Rim, 1984, str. 322–349). Podatke sem nekoliko dopolnil in v priponkah dodal nekatera druga besedila.

Nedelja, 12. septembra. Dalje so razpravljali o zvezah z Ljubljano in tujino. Ugotovili so, da ima radiotelegrafist Anton Božnar precej brzojavk od Draža Mihajlovića in od jugoslovanske vlade v Kairu, ne more pa jih razbrati, ker ima ključ za šifre major Karel Novak v Ljubljani.

Podpolkovniku Josipu Dežmanu se je zdelo, da je na gradu preveč vaških stražarjev, zato je precej temperamentno povedal, verjetno celo večkrat, da je treba grad izprazniti, ker da ga pred topovskim ognjem ni mogoče braniti. Stotnik Albin Cerkvenik je grad izpraznjeval že dva dni, saj je pošiljal moštvo in vojaški material na Zapotok.

Komunistično uničevanje gradu in ljudi v njem – slovenstva – med 13. in 19. septembrom 1943.

Oficirja Cerkvenik in Dežman sta si prizadevala umik iz gradu

Pozno popoldne in proti večeru so zapustili turjaški grad podpolkovnik Dežman z ribniškimi vaškimi stražarji in četniška skupina. Deloma so ostali pri Četežu, ki ga od Turjaka loči dolina, delno pa prišli na višje ležeči Zapotok. Tja so prišle tudi vaške straže z Velike Slevice in Karlovice, iz Roba, z Velikih Poljan, od Svetega Gregorja in morda nekaj vaških stražarjev iz Sodražice. Na Četežu in Zapotoku se je do poznega večera nabralo blizu 800 mož: 700 vojakov in 100 civilistov. Na Turjaku pa je ostalo okoli 700 vojakov in več deset civilistov.

Na Zapotoku je Cerkvenik ustanovil 2. in 3. bataljon, a njuna poveljnika nista bila dobra vojaka. Za poveljnika 2. bataljona je Cerkvenik imenoval dr. Branka Jana, ki tej nalogi ni bil kos. Tudi poveljnik 3. bataljona Milko Pirih je bil veliko bolj uspešen pri organiziranju Slovenske legije v Ljubljani kot pa pri vojaškem poveljevanju na terenu. In vendar je imel Cerkvenik tedaj na voljo sposobne oficirje, kot so bili Ivan Boh, Bogdan Berlot, Janez Berlot in Stane Bitenc. Načrtovan je bil tudi 4. bataljon, ki pa ni bil formiran. Po skupnem posvetu na Turjaku so imeli tam pogovor še poveljniki vaških straž, predvsem tisti, ki so ostali v gradu do konca (Franc Blatnik, Janez Grum, Ob dvajsetletnici Grčaric in Turjaka, Vestnik, Buenos Aires, 1963, 251–273).

Po odhodu polovice moštva od tam se je začelo med vaškimi stražarji na gradu navduševanje za branjenje Turjaka, češ da je s svojimi trimetrskimi zidovi nezavzeten, pa da imajo streliva, hrane in vode za mesec dni. Začela se je rojevati misel na slovenski Alcazar, ki je postal zadnje dni na Turjaku skoraj geslo. Alcazar je bil stara trdnjava v Španiji, kjer so sredi leta 1936 kadeti oficirske šole več mesecev zdržali napade mednarodnih komunističnih »proletarskih« enot, dokler ni prišla pomoč od generala Franca.

Ko so komunistični partizani uničevali branilce na gradu Turjak septembra 1943

Zločinsko ustavljena pot Franca Casarja in dr. Ludvika Arka

Pri enem od pogovorov, eden od preživelih je trdil, da so bili pogovori celo popoldne in večer, so poveljniki vaških straž sklenili, da je treba o položaju obvestiti podpolkovnika Ernesta Peterlina in čakati na njegova navodila. S to nalogo naj gresta v Ljubljano kurirja. Dokler navodil ne bo, naj skuša Franc Blatnik pregovoriti partizane v Velikih Laščah, da operacije v smeri proti Turjaku odložijo. Takšno upanje je bilo seveda naivno. Poveljniki so sklenili, da je treba boj (šlo je za obrambni boj) nadaljevati in preprečiti partizanski pohod na Ljubljano. Borci naj takoj zasedejo položaje proti Sv. Ahacu in proti Rašici in Velikim Laščam.

Blatnik je odšel v Velike Lašče in partizanskemu vodstvu sporočil, da na Turjaku čakajo navodil iz Ljubljane. Blatnik je smel nazaj na grad s partizanskim pozivom vaškim stražarjem, naj se pridružijo partizanom, ker da gredo ti proti Trstu. To je bila seveda prevara. Dva motorista sta s Turjaka odpeljala Franca Casarja in dr. Ludvika Arka proti Ljubljani, da se pogovorita s Peterlinom. Oba sta bila iz akademskega kluba Straža, Casar je bil Peterlinova desna roka (Ciril Žebot, Pred štiridesetimi leti, Ameriška domovina, Cleveland, 7. januar 1983).

Na Škofljici so jih ustavili terenci. Ker se je Casar skušal rešiti, »so ga trije pijani partizani postavili na dvorišču Robežnikove gostilne ob zid in ga ustrelili« (Janez Grum, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1964, str. 314). Dr. Arka in oba voznika (eden je bil Viktor Habič iz Bizovika, oče štirih otrok, drugi pa Marjan Končan, oba so partizani umorili 12. oktobra 1943 pri Mozlju) so partizani odpeljali v Grosuplje in potem naprej v zapor v Trebnje. Dr. Arka so ustrelili pri Novem mestu. Na Turjaku so na Peterlinova navodila zaman čakali. Od tega dne je bila kurirska zveza z Ljubljano pretrgana, vsaj še naslednji dan pa je ostala radijska.

12. oktobra 1943 sta dva motorista s Turjaka odpeljala Franca Casarja in dr. Ludvika Arka proti Ljubljani, da se pogovorita s podpolkovnikom Ernestom Peterlinom glede vaških straž v gradu. Na Škofljici so jih ugrabili partizani. Casarja so umorili že tam, Arka pa pri Novem mestu. Voznika Viktorja Habiča iz Bizovika, očeta štirih otrok, in Marjana Končana so partizani umorili 12. oktobra 1943 pri Mozlju. Casarja je ustrelil Tone Bučar, ki je bil nato kmalu ubit. Oba so pokopali na pokopališču v Šmarju Sap, enega poleg drugega. Posnetek je iz leta 1990, Bučarjev grob je levo, Casarjev pa desno, brez napisa, z železnim križem. Pred leti so pokopališče »ukinili« in naredili novo izven kraja. Območje, kjer je bil pokopan Casar, so pozidali. FOTO: Ivo Žajdela

13. septembra 1943 zjutraj je Tomšičeva brigada začela z napadom

Ponedeljek, 13. septembra. Že ob 6. uri zjutraj je začela Turjak napadati Tomšičeva brigada. Ker je začela ta kmalu obkoljevati Zapotok in Veliki Osolnik, je popoldne prišla iz Velikih Lašč in udarila na Turjak Prešernova brigada iz 14. divizije. Brigadi je poveljeval Dušan Švara - Dule, ki mu je bil dodeljen načelnik štaba 14. divizije Pero Popivoda. Pred Turjak so poslali še bataljon Gradnikove brigade, tako da je vsega skupaj napadalo 1.200 do 1.500 partizanov. Med njimi je bilo nekaj Italijanov in večje število mobiliziranih prejšnjih vaških stražarjev. Borci s Turjaka so napadli prve italijanske tovornjake pri Rašici južno od Turjaka. Boji so v presledkih trajali ves dan.

V spremstvu močne patrulje so prišli s Turjaka na Zapotok dr. Franc Blatnik, poročnik Stanko Bitenc in zdravnik dr. Ivo Lavrič. Cerkveniku so sporočili, da so borci na Turjaku odločeni ostati v gradu, ker da bo grad zdržal vsak napad. Po tem sporočilu je štab na Zapotoku usmeril vso skrb v to, da bi pripravil turjaške borce, da grad izpraznijo.

Cerkvenik, France Malovrh, bivši kurat Jakob Mavec, Franc Blatnik in telegrafist Anton Božnar so se dopoldne odpravili na Kurešček k predlaganemu pogovoru s partizani. Ko so se jim partizanski parlamentarci približali, so vaški stražarji na svojo roko odprli nanje ogenj, zato do pogovora ni prišlo. Nad tem dejanjem vaških stražarjev je bil Božnar zelo nejevoljen.

Odhod Malovrha, Kožuha in Mavca na Turjak

Zgodaj popoldne so odšli z močno patruljo na Turjak France Malovrh, zdravnik Ludvik Kožuh, da ne bi bil grad brez zdravnika, in Mavec, z namenom, da bi borce na gradu prepričali, naj se z gradu umaknejo. Malovrh jih kljub dvodnevnemu pregovarjanju ni mogel pripraviti do tega. Poveljniški kader je začel razpravljati, ali je umik res že nujen. To oklevanje poveljnikov in partizansko obkoljevanje je načelo moralo turjaških borcev.

Hkrati je poslal Cerkvenik 3. bataljon, ki mu je poveljeval Milko Pirih, na položaje jugozahodno od Zapotoka v vas Osredek. Tam naj bi bataljon preprečil partizanske premike od Velikih Lašč proti Ižanskemu, še posebej pa naj bi zasedel Veliki Osolnik, da bi z njega obvladoval cesto Rašica–Turjak, onstran ozke podturjaške doline.

V Ljubljano je Cerkvenik sporočil, da vaški stražarji na Turjaku sestavljajo brigado Krim in da jim je postavil za poveljnika Franceta Malovrha, za njegovega pomočnika pa poveljnika škocjanske vaške straže Franca Žuraja - Žlendra, dokler ne bo Peterlin določil drugače. Vprašanje je, če je to pismo v Ljubljano sploh prišlo.

Komunistični partizani pred vhodom v uničeni grad Turjak septembra 1943.

Partizani z minometi, topovi in oklepniki nad grad

Ko je prispel podpolkovnik Dežman na Zapotok, je postalo celo tistim, ki so se še dopoldne ogrevali za to, da bi postal on vrhovni poveljnik, ker so ga od prej poznali, jasno, da to ne prihaja več v poštev: mož je postal precej živčen in vznemirljiv. Tudi civilisti so bili za to, da ostane poveljnik Cerkvenik, dokler ne odloči Peterlin drugače (Dežmana je odlično opisal Janez Grum, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1964, str. 310–320).

Turjaški borci so na grajskem marofu, pristavi, ob glavni cesti napadli partizanske tovornjake in brigado, ki je napadala grad. Dva tovornjaka so zaplenili, brigado odbili, nekaj partizanov ujeli in jih zaprli v grad. Partizani so popoldne udarili na vaške stražarje, ki so se nahajali okoli gradu, od jugovzhodne strani, od Rašice. Ko so ubili komandirja prejšnje turjaške vaške straže, so se ostali borci umaknili, pod noč so se potem le s težavo prebili v grad. Partizani so zatem začeli vkopavati okoli gradu minomete, bolj daleč pa topove. Vedno več je bilo italijanskih oklepnikov, iz njih so partizani skoraj docela obvladovali dohod v grad. Edina prosta pot vanj je bila le še iz male doline na jugozahodu. Partizani so začeli grad obstreljevati z minometi. Nekaj min je padlo na grajsko dvorišče. Branilci so odgovarjali prav tako z minometom.

Komunistični partizani v uničenem gradu Turjak septembra 1943.

Grad in branilci v njem so bili dokončno obkoljeni

Proti večeru je poslal Cerkvenik posebno patruljo v Ljubljano. Ta je prišla le do Iga, naprej v Ljubljano pa je poslala zanesljivo žensko. Patrulja se je morala zaradi partizanske nevarnosti vrniti na Zapotok, še preden se je kurirka vrnila iz Ljubljane. Patrulja je prinesla na Zapotok samo vest, da so partizani zajeli na Škofljici nekega kurirja in ga ustrelili.

Po večernem posvetu s štabom je poslal Cerkvenik z Zapotoka na Turjak sla s sporočilom Malovrhu, da je Debeljak opazil v smeri Škofljica–Turjak motorizirano kolono, o kateri misli, da so Nemci (dejansko so bili partizani), da je o celotnem položaju obvestil Mihajlovića, da skupina vaških stražarjev prodira proti Osolniku, da naj se tja skuša za vsako ceno prebiti v majhnih skupinah tudi del borcev s Turjaka in da ga naj Malovrh takoj obvesti, kako je v gradu (Saje, Belogardizem, 601).

Na Zapotok so prihajale še majhne skupine vaških stražarjev in posamezniki. V turjaški grad je bil z močnimi patruljami dostop še možen od zapotoške strani: podturjaška dolina z Želimljico leži skoraj 200 metrov pod gradom, pobočje nad njo proti gradu pa je strmo in poraščeno.

Lažna partizanska »pogajanja«

Torek, 14. septembra. Partizani so grad vse dopoldne obstreljevali s težkimi strojnicami, 75-milimetrskimi topovi in z dvema težkima minometoma. Borci na gradu so na napade pogumno odgovarjali. Napadalci so uvideli, da bodo grad zmogli le s težkim topom. Zato so poslali ponj, vmesni čas pa skušali pridobiti s pogajanji.

Partizani so poslali v grad neko dekle iz Velikih Lašč s pismenim predlogom za triurno premirje in za pogajanja v hiši pod gradom. Z gradu so odgovorili, da predlagajo premirje do naslednjega dne, ko bodo dobili odgovor iz Kaira. Odgovor z gradu je nesla partizanom delegacija z belo zastavo. Ker so jo sestavljali sami civilisti, so partizani delegacijo zavrnili, češ da se hočejo pogovarjati samo z oficirji. Ko se je pojavila na grajskih vratih oficirska delegacija, so partizani odprli ogenj nanjo. Zatem so partizani sporočili, da se je to zgodilo po pomoti. Tone Ferenc je zapisal (Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor, 1967, str. 194), da so turjaški borci streljali na partizanske odposlance (komandanta in politkomisarja 14. divizije in komandanta Prešernove brigade). To verjetno ne drži, saj nobeden od preživelih turjaških borcev o tem ni vedel nič.

Partizani so zahtevali brezpogojno predajo

Pri pogajanju so nato oficirji s Turjaka terjali zase prosto cono za operacije proti Nemcem, na to zahtevo je vplival Malovrh, pristali pa tudi na posebne proste cone za partizane. Obenem so zahtevali pismeno pogodbo o medsebojnem nenapadanju. Partizani so vse te predloge odbili in zahtevali brezpogojno predajo. Oficirji so se vrnili v grad in boj se je znova vnel. Partizani so s treh koncev nabijali na grad tri ure.

Kurirka, ki je šla prejšnji dan z Iga v Ljubljano, je po svoji sestri sporočila na Zapotok, da je prišla v Ljubljani samo do dr. Albina Šmajda, ne pa do Peterlina. Šmajd ji je odgovoril, da ne more v vojaškem pogledu nič svetovati in da naj odloča Cerkvenik po posvetovanju z drugimi. Popoldne sta prišli z Golega na Zapotok dve partizanski kurirki s predlogom, naj se vaške straže pridružijo partizanom. Cerkvenik in drugi oficirji so predlog odklonili, Blatnik pa je bil za to, da bi se s partizani na Golem pogovarjali.

Grad Turjak pred komunističnim uničenjem, začetek 20. stoletja. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020 / NUK

Ljubljano so zasedli Nemci. Kam torej?

V mraku so se oficirji na Zapotoku zbrali k zadnjemu posvetu. Udeležil se ga je tudi podpolkovnik Dežman; z izjavo »Sve to je propalo, vse je izgubljeno,« je širil le pesimizem, sicer pa v pogovor ni posegal. Ker je postajalo komandirjem vaških straž že ves dan jasno, da je partizanski napad na Zapotok od vseh strani možen v kratkem času, so ponovno prepričevali Cerkvenika, da se je treba z Zapotoka umakniti proti Želimljam, od tam pa v Polhograjske dolomite. Še popoldne se je Cerkvenik temu predlogu upiral, ker je hotel z zavlačevanjem umika rešiti tudi turjaško posadko, zdaj pa je na pritisk vseh četnih komandirjev predlog sprejel. Pridržal si je le pravico, da bo uro odhoda javil kasneje. Okrog 9. ure zvečer je naznanil, da bo umik z Zapotoka ob pol polnoči. Že prej je poslal na Turjak patruljo s poveljem za izpad in umik proti Želimljam. Patrulja je prišla srečno na grad in se tudi srečno vrnila. Poleg patrulje je nesel isto povelje v grad tudi drzen podoficir, neki Bosanec, ki je prav tako prišel srečno v obe smeri.

Med 9. in 10. uro zvečer se je prebil s Turjaka na Zapotok z manjšo skupino vaških stražarjev župan Ivan Paternost. Povedal je, da je na gradu videl »popolno dezorganizacijo in da je morala pri večini fantov pod ničlo ... Okrog gradu ni našel najbolj potrebne straže. Fantje so bili utrujeni, lačni, čeprav so bila skladišča napolnjena z živežem ...« (Franček Saje, Belogardizem, 2. izdaja, 1952, 601). Ob Paternostovem prihodu je Cerkvenik sporočil vsem poveljnikom in tudi civilistom čas umika.

Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani [3]

1/7