Tunjice so razložena vas v valovitem, a nizkem Tunjiškem gričevju zahodno od Kamnika. Njeno ime je znano daleč naokrog, saj spada tamkajšnja božjepotna cerkev sv. Ane med najbolj slikovite na Slovenskem. Tako imenitnega svetišča s stebri, dvema mogočnima stolpoma in veliko kupolo ne premore niti marsikateri večji in veliko pomembnejši kraj. Pa tudi redkokatera cerkev se lahko pohvali s tako veličastnim ozadjem, kot ga tukaj ustvarjajo najvišji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp.

Čeprav se lahko v Tunjice pripeljemo z avtom, je obisk kraja in cerkve vendarle veliko zanimivejši, če se tja odpravimo peš. Lepo možnost za kratko romanje in hkrati prijeten nedeljski izlet nam ponuja označena planinska pot iz vasi Križ pri Komendi. Saj si skoraj ne moremo misliti bolj pomenljivega izhodišča za izlet v postnem času, ko skušamo razumeti, da se vse začenja in končuje s križem!



Ko se peljemo iz vasi Križ proti Komendi, zavijemo za zadnjimi hišami desno do lovskega doma. Tam pustimo avto in nadaljujemo po kolovozu, ki se lenobno poteguje po dolini. Travniki ob njem so bili pred nekaj dnevi povsem razmočeni od odjuge, ki je napolnila tudi strugo vijugavega potoka. Sneg se je pred toplim soncem umaknil v senčno obrobje, za njim pa so ostala majhna jezerca, med katerimi se je spreletavalo na desetine ptic



Po približno desetih minutah hoje nas puščica na betonskem stebru prežene s kolovoza. Ko zavijemo čez potok in krenemo med drevjem zložno navkreber, se z bližnjega grma oglasi šoja. K sreči njeno predirljivo vreščanje hitro potihne in prepusti prostor nežnejšim zvokom. V krošnjah enakomerno ščebetajo sinice, mimo pribrenči čmrlj, med čedalje redkejšimi zaplatami snega se spreletava citronček. Kmalu pridemo na širšo pot, ki se v loku zasuka proti vzhodu. Hoja je prijetna in prav nič naporna, saj ni omembe vrednih vzponov in spustov.


Za odcepom k Marijinemu studencu se pot presuka proti severu, prečka zajedo in se znova zravna. Hoja po svetlem gozdu je v zgodnji pomladi razmeroma enolična, skoraj dolgočasna. Golo vejevje, pusto borovničevje, posušena praprot in nepregledne vrste ravnih debel pač ne morejo nasititi oči, ki hrepenijo po življenju in živahnejših barvah. In vendar nas narava tudi tokrat ne razočara: sončni žarki pozlatijo smrekove iglice, sunek vetra zvrtinči suho listje in ga znova odloži na tla. S kotičkom očesa opazimo vzorec razdrapanega lubja, zasnežene vrhove nad krošnjami smrek, rdečerepega detla, ki neutrudno obdeluje trhlo vejo. Koliko je šele podrobnosti, ki so šle neopazno mimo nas! »Kaj mi koristi, da je svet tako velik, če pa je moje srce majhno?« pravi slovenski pregovor.

Pot se polagoma razširi in izteče na kolovoz, ki se približuje gozdnemu robu. Po dobri uri hoje stopimo na plano, deset minut pozneje pa nas makadamska cesta pripelje do kapelice in pokopališča pod cerkvijo.

Župnijsko cerkev sv. Ane v Tunjicah je dal v letih od 1762 do 1766 sezidati duhovnik, gospodarstvenik in dobrotnik Peter Pavel Glavar, ki je v tistem času župnikoval v Komendi. Namesto stare cerkve, ki ni mogla sprejeti čedalje številnejših romarjev, je sklenil postaviti novo po zgledu cerkve sv. Neže v Rimu. Sam je prispeval velik del sredstev, pri zidavi pa so poleg domačinov pomagali tudi pruski vojni ujetniki, ki so bili tedaj nastanjeni v Kamniku.

Eden izmed najlepših pogledov na tunjiško cerkev je s sosednje vzpetine na jugu, od koder dobro vidimo tudi bližnjo in daljno okolico. Na severozahodu se nam pogled ustavi na oddaljenem Storžiču, ki ga deloma zakriva Krvavec. Na severu se za cerkvijo skriva Kamniški vrh, na katerega zviška pogledujeta Planjava in Ojstrica. Nekoliko vstran se dviga Velika planina, pod katero se sonči Sv. Primož nad Kamnikom. Na vzhodu vidimo razpotegnjeno Menino, na jugu Rašico in dvoglavo Šmarno goro, na zahodu pa našo pozornost največkrat pritegnejo letala, ki lahkotno in mehkobno drsijo proti brniškemu letališču.



Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Ane v Tunjicah.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: vas Križ pri Komendi

Višinska razlika: približno 60 metrov

Dolžina poti (Križ–Tunjice–Križ): dve uri in pol

Opis poti in težavnost: Večinoma hodimo po gozdnih poteh, na katerih ni omembe vrednih vzponov in spustov. Pot je označena s planinskimi markacijami.

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe, 1:50.000

14 / 2. april 2006