Da bi skrajšali pot do Dalmacije, so v letih od 1825 do 1832 zgradili 41 kilometrov dolgo cesto čez Velebit, ki povezuje naselji Obrovac in Sveti Rok. Gradbenik Josip Kajetan Knežić (1786–1848) jo je speljal tako mojstrsko, da je dobila ime Mojstrska cesta. 

Mojstrska cesta, ki so jo zgradili leta 1832, se začne nad križiščem pri Obrovcu počasi vzpenjati po pobočjih Velebita pod Tulovimi gredami (na sliki). FOTO: Andrej Praznik

Na južnih pobočjih Velebita pod Tulovimi gredami vijuga med rjavo travo, kamenjem, skalami, grmičevjem in nekaj nizkimi drevesi. Na ostrem ovinku v zaselku Modrići stoji ob njej hiša, ki so jo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja požgali četniki. V zadrskem zaledju je veliko takih hiš, a ta je posebna, saj je v njej odraščal nogometni zvezdnik Luka Modrić.

Ostanki hiše, v kateri je odraščal hrvaški nogometni zvezdnik Luka Modrić. FOTO: Andrej Praznik

Ko se Mojstrska cesta pri vhodu v predor Sveti Rok prevali na drugo stran avtoceste, izgubi asfaltno prevleko. Slabe tri kilometre pozneje se ovije okrog cerkve sv. Frane (Frančiška Asiškega), ki so jo blagoslovili 4. oktobra 1832. Njena urejena zunanjost s stebri in okroglo streho je živo nasprotje bližnjih ruševin, ki jih nameravajo preurediti v predstavitveni center Tulovih gred. 

Cerkev sv. Frane (Frančiška Asiškega). FOTO: Andrej Praznik

Čez dobre tri kilometre prispemo do kapelice bl. Alojzija Stepinca. Postavili so jo v spomin na hrvaškega poveljnika Damirja Tomljanovića – Gavrana, ki je bil ubit v začetku leta 1994. V bližini je še več spominskih plošč, saj so med vojno na Hrvaškem tu divjali srditi spopadi.

Kapelica bl. Alojzija Stepinca, ki so jo postavili v spomin na slavnega hrvaškega vojaškega poveljnika Damirja Tomljanovića - Gavrana. FOTO: Andrej Praznik 

Malo naprej od kapelice je ob cesti protivetrni zid. Na njem je spominska plošča igralcu Pierru Bricu (1929–2015), ki je upodobil Vinetouja. Na drugi strani zidu sta panoja s fotografijami in manjše parkirišče. 

Malo naprej od kapelice prispemo do protivetrnega zidu. FOTO: Andrej Praznik

Na eni strani zidu je plošča v spomin igralcu Pierru Bricu, ki je upodobil Vinetouja, na drugi strani je parkirišče in začetek označene planinske poti. FOTO: Andrej Praznik 

Z njega se v travnato pobočje pod skalovjem požene široka steza, ki se čez približno osemsto metrov obrne na jug in vzpne v amfiteater. Skalnate gmote različnih oblik so prava paša za oči. Med njimi je tudi veliko cvetja. Vidimo temno rdečo podvrsto turške lilije, Kitaibelovo orlico in endemično rastlino iz spodnje križanke.

Tulove grede se dvigajo tik nad cesto. FOTO: Andrej Praznik 

Pot je v prvem delu vzpona lahka. FOTO: Andrej Praznik 

Tu se večina izletnikov obrne. Nadaljevanje proti vrhu je namreč zahtevno in še zdaleč ni za vsakogar. Najprej nas čaka spust ob tanki jeklenici. Pozneje je varoval malo. 

V amfiteatru se večina izletnikov obrne, saj bo pot kmalu postala zahtevna. FOTO: Andrej Praznik 

Po kratkem plezanju čez razčlenjeno skalovje se komaj zbašemo skozi ozek prehod, se spustimo med zelenje, poševno prečimo steno in se vzpnemo do kola s hrvaško zastavo. Vrh je ozek in prepaden. Globoko pod njim je avtocesta. Desno od nje se po hribu zvija Mojstrska cesta. Na jugu vidimo Karinsko morje, na jugozahodu Novigrajsko morje, na zahodu Velebitski kanal in nad njim vrhove Velebita.

Nazaj gremo po poti, po kateri smo prišli, saj druge možnosti ni. V amfiteatru poberemo pohodne palice, ki smo jih pustili za skalo. V zgornjem delu bi nas ovirale, spodaj pa nam bodo znova prišle prav.