Gospod Peter, ob vašem vprašanju mi prihajajo na misel besede sv. Vincencija Pavelskega iz pisma 29. julija 1644: »Nismo dovolj krepostni, da bi lahko prenašali breme izobilja in breme apostolske kreposti in se bojim, da to ne bomo nikoli in da bi prvo uničilo drugo.«

Razen v Franciji so v zahodni Evropi takoj po 2. svetovni vojni cerkve dobile zelo ugoden družbeni položaj, kar je ustrezalo celovitemu spoštovanju človekovih pravic in svoboščin v povojni demokratični obnovi (zahodne) Evrope. Cerkve so postale normalen del družbe in bile temu primerno »gor vzete«. Država jim je tudi prepuščala pomembne odgovornosti na socialnem, karitativnem in vzgojnem področju ter jih temu primerno nagrajevala. Odnosi so bili stabilno urejeni s konkordati ali ustavnimi zakoni, zato se položaj cerkva ni spreminjal – kakor se pri nas –, če se je zamenjala oblast. Razumljivo smo si tudi mi želeli podobno urejenost, stabilnost in predvsem pravno varnost, zgrajeno na celovitem spoštova...