V opusu Giacoma Carissimija, ki nam je dostopen, je bilo težko najti preprostejšo skladbo, ki bi jo lahko ponudili slovenskim cerkvenim glasbenikom. Med brskanjem po spletu sem našel njegov Ave verum Corpus za štiriglasni mešani zbor. Na prvi pogled nas spominja na marsikateri preprost renesančni motet ali skladbo katerega od cecilijanskih skladateljev, vendar podrobnejši pogled razodene skladateljsko invencijo, ki s primerno dramatično napetostjo slika glasbeno podobo besedila. 

Besedilo – avtorstvo pripisujejo papežu Inocencu VI. – ima več različic, odločili pa smo se za verzijo iz Liber usualis. Izvajanje skladbe naj bo umirjeno, vendar tekoče; doba naj bo polovinka, vsak glas naj poje svojo melodijo zelo intenzivno legato, z občutkom za lepo fraziranje. V nekaterih izdajah zasledimo dinamične oznake, naša jih nima, ker jih skladatelji v 17. stoletju niso zapisovali. Motet lahko izvajamo a cappella ali pa orgle glasove podvajajo colla parte.

Izvajanje skladbe naj bo umirjeno, vendar tekoče; vsak glas naj poje svojo melodijo zelo intenzivno legato, z občutkom za lepo fraziranje.

Martin Železnik je v naši cerkvenoglasbeni zavesti prisoten manj, kot bi si zaslužil. Vedno znova lahko v njegovem opusu odkrivamo skladbe, ki niso našle poti v Knjižnico Cerkvenega glasbenika. Izdajal jih je v raznih zbirkah v samozaložbi. Naravnost pretresljiva je njegova uglasbitev pesmi Gregorja Malija Pod križem Božja Mati. Značilna za Železnika je barvita harmonska govorica, večkrat nas preseneti z zanimivimi akordnimi zvezami, tudi melodično skuša biti unikaten in morda ravno zato ni tako pogosto izvajan. Objavljena postna pesem je kljub opisanim posebnostim zelo hvaležna za izvajanje in nudi obilo glasbeno-vsebinskih interpretativnih možnosti. Čeprav je napisana za mešani zbor z orglami, jo lahko izvajamo tudi s samo ženskimi glasovi ob spremljavi orgel; v zadnji vrstici lahko drugi alt zapoje tenorske note.

Luko Kramolca poznamo predvsem kot zapisovalca in prirejevalca ljudskih pesmi. Manj je znano, da je izdal tudi pesmarico Cerkveni ljudski napevi, v kateri je zbral nabožne ljudske pesmi v priredbah znanih slovenskih skladateljev (Adamič, Kimovec, Železnik idr.), nekaj pa jih je priredil tudi sam. Precej napevov je v drugačnih priredbah v pesmarici Slavimo Gospoda. Zanimiva se mi je zdela Kramolčeva priredba ljudske Rože dišijo, lepo cveto. Melodija je nadvse preprosta in tipično ljudska, prav tako tudi besedilo, skladatelj pa je v priredbi lepo nadgradil ljudsko večglasje.

Melodija je nadvse preprosta in tipično ljudska, prav tako tudi besedilo. 

Pesem je primerna za sklep raznih ljudskih pobožnosti, za sklep maše, za petje pri verouku, na prireditvah, koncertih. Vedno zapojemo vse kitice in tako posredujemo vsebinsko zaključeno misel ljudskega pevca. Morebiti se bo kdo spraševal, zakaj je potrebno danes obujati take »zaprašene« ljudske pesmi. Pomembno se mi zdi, da ohranjamo slovensko ljudsko pesem živo, tudi nabožno, predvsem med otroki. Nekoliko zastarelo, arhaično besedilo nam omogoča pogovor o vsebini, ki jo lahko tudi aktualiziramo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2024).