Medicina in zdravstvo sta velik blagoslov v sodobnem času, a kljub temu nikoli ne rešita vseh problemov. Ljudje smo fizična in duhovna bitja, zato sta za naše življenje potrebna tako duhovno kot telesno zdravje, menijo organizatorji duhovne obnove: »Ker v Domu združujemo duhovno prosvetno dejavnost in varstvo starejših, se nam zdi še posebej primerno, da skušamo nuditi tudi podporo vsem, ki se na področju zdravstva in medicine trudite videti tudi duhovno dimenzijo svojega dela,« pravijo v Domu sv. Jožefa.

Pred srečanjem smo se pogovarjali z voditeljem duhovne obnove, lazaristom dr. Borutom Poharjem, in predsednikom Združenja katoliških zdravnikov Slovenije Janezom Dolinarjem.

Kaj pomeni biti usmiljen?

Usmiljenje je tema, ki je včasih napačno pojmovana oziroma se interpretira v smislu poniževanja, nadvlade in premoči nad drugim. To pomeni, da na primer nekdo zviška gleda na tistega, ki naše usmiljenje sprejema, pojasnjuje lazarist Borut Pohar: »Lahko se zgodi, da poklic, ki ga opravljam, postane rutina in je brez usmiljenja, kar se lahko pripeti tudi zdravnikom in medicinskim sestram.«

Lazarist Borut Pohar. FOTO: Osebni arhiv

Povrnitev dostojanstva

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici iz leta 1981 definiral Božje usmiljenje, pri čemer se je oprl na priliko o izgubljenem sinu oziroma usmiljenem očetu. Božje usmiljenje je videl kot povrnitev izgubljenega sinovskega dostojanstva. »Katero koli delo usmiljenja opravljam, če denimo obiskujem bolnike ali sprejemam popotnike, a tega ne delam v luči, da bi takemu človeku povrnil dostojanstva, potem to ni pravo usmiljenje,« je dejal Pohar.

Usmiljeni oče z materinskim srcem

Povrnitev dostojanstva pomeni ravno to, kar nam govori prilika, da se je torej oče razveselil izgubljenega sina. »Če denimo na naša vrata potrka brezdomec in ga hočemo hitro odsloviti, nam prilika govori ravno nasprotno. Razveseli se ga. V konkretnem primeru zdravniškega poklica pomeni, da se zdravnik razveseli vsakega pacienta, da ni slabe volje, da se mu ne mudi, da do pacienta pristopi kot oče do sina in ga na nek način povzdigne. Gre za usmiljenega očeta z materinskim srcem. Bog ima podobo očeta, po srcu pa je mama. V tem duhu papež razume usmiljenje,« razlaga Pohar.

Kateri odnosi me osrečujejo?

Duhovna dimenzija človeka je v tem, da smo osebe, kar pomeni, da vzpostavljamo osebne odnose. To velja tudi v poklicu, ki ga opravljamo, je podčrtal Pohar: »Duhovna dimenzija poklica je v tem, da se izogibamo neosebnemu opravljanju službe. Jaz sem poklican od Boga za vzpostavljanje določenih odnosov v poklicu. Ko se človek odloča za poklic, se mora vprašati, kateri odnosi ga osrečujejo.« Prav v odnosu namreč človek najde srečo, dodaja: »Konkretno, kot zdravnika me mora osrečevati odnos z bolniki, ne delo samo po sebi, da mu recimo dam zdravila, ampak odnos, ki ga z njim vzpostavim.«

Duhovna obnova napolni človeka

Zdravniški poklic je zahteven in poleg strokovnega znanja iz specifičnega področja zahteva še dobršno mero socialnih veščin, komunikativnih znanj, empatije in sočutja, pojasnjuje predsednik Združenja katoliških zdravnikov Slovenije Janez Dolinar. »Vsakodnevno delo že samo po sebi izčrpava posameznika, v povezavi s stresnimi dogodki pa ob pomanjkanju psihološke podpore lahko vodi celo do izgorelosti. Duhovna obnova je tako en kamenček v mozaiku, ki izpolnjuje vsakega človeka.«

Predsednik Združenja katoliških zdravnikov Slovenije Janez Dolinar. FOTO: Osebni arhiv

Svoje skrbi in poklicne izzive predaja v roke Gospodu

O duhovni rasti in kondiciji se zelo malo govori, priznava Dolinar, ki mu veliko pomeni obisk svete maše in osebna molitev. »Pogosto svoje skrbi in tudi poklicne izzive predajam v roke Gospodu. Ko gre vse kot po maslu, se rado pozabi, da je treba biti pripravljen predvsem za čase, ko se težave nakopičijo.«

Mir in zaupanje

Dolinar opravlja delo anesteziologa in je povezano z različnimi strahovi pacientov pred neznanim, novim. »Čeprav je v medicini napredek izjemen in stopnja strokovnosti na zelo visoki ravni, je pogled povsem drugačen, ko si sam pacient. Takrat lažje razumeš, s kakšnimi vprašanji se soočajo bolniki pred postopkom, operacijo ... Sprejemanje, podpora in razumevanje pacientov prinaša mir in zaupanje. Kot se sami prepuščamo Bogu, se na nek način tudi bolniki v zaupanju prepuščajo nam v oskrbo.«

Bolezen osvetli našo ranljivost in minljivost

Usmiljenje ali še bolje sočutje ima ključno vlogo v zdravniškem poklicu, poudarja naš sogovornik: »Bolezen prizadene človekovo navidezno popolnost in nam s povsem drugega kota osvetli našo ranljivost in minljivost. O sočutju v moderni medicini je govoril lanski kongres Evropskih katoliških zdravnikov v Assisiju, ki je z odpiranjem te pomembne teme odzvanjal v strokovnih krogih. Žal smo o tem zdravniki preslabo izobraženi. Duhovna obnova bo zagotovo odstrla še kakšno tančico, ki zakriva usmiljenje in sočutje v medicini,« je prepričan Dolinar.