Foto: Ksenja Hočevar

Minorit p. Martin Kmetec deluje v Turčiji, kjer razmere za manjšinske verske skupnosti niso ugodne. Spregovoril je o svojih izkušnjah sobivanja z muslimani in o preganjanju kristjanov po svetu, tudi v – formalno – demokratičnih državah.

Delujete v Turčiji. Kakšen je položaj krščanskih skupnosti v tej državi?

Položaj krščanskih skupnosti v Turčiji ni lahek. Prvič ni lahko biti manjšinska skupnost, ki številčno ne pomeni prav ničesar več. Druga ovira so veliki problemi z vprašanjem lastnine. Niti ena krščanska skupnost ni pravno priznana kot taka: ne katoliška, ne pravoslavna, ne protestantska; čeprav imajo morda tiste, ki so vštete v razred manjšin, nekoliko lažji položaj: te so po državnem zakonu priznane kot manjšinske skupnosti (grški, asirski in armenski pravoslavci in katoličani). Vendar je v osnovi vsaka skupnost pred zakonom priznana le kot privesek neke združbe, bratovščine ali združenja, ki sme pod kontrolo državne uprave upravljati z imovino. Mnoge cerkve nimajo dokumenta o lastnini; obstajajo le po posebni določbi – dovoljenju otomanskega sultana. Glede bogoslužja v cerkvah oziroma v dvoranah, kjer ga opravljajo protestanti, ni težav. Sicer pa so verjetno v najtežjem položaju protestantske skupnosti.

Na kakšne načine so kristjani v Turčiji zatirani? Nasilje, pritiski, kratenje osnovnih pravic, javno stigmatiziranje, grožnje?

Obstajajo različne stopnje težavnosti, zato je nemogoče poenostaviti položaj. Odnos do krščanstva je odvisen tudi od pokrajine do pokrajine. Nasilje ni pogosto, vendar se dogaja. Pred nekaj meseci, 19. novembra lani, je bil v mestu Diyarbakir ubit protestantski pastor korejske narodnosti Jinwook Kim; skupina nasilnežev ga je pretepla do smrti. Starši mladega kaldejskega duhovnika, Houmouz Diril in njegova žena Şimoni, so bili ugrabljeni 11. januarja na jugovzhodu Turčije. Tam v nekaterih vaseh redki kristjani asirskega izvora, ki so še ostali, doživljajo pritisk in grožnje. 21. januarja je policija aretirala tri kristjane na jugovzhodu Turčije, med njimi asirskopravoslavnega meniha Seferja (Aho) Bileçena, ki je bil potem izpuščen.

Kateri so, po vašem mnenju, ključni vzroki za preganjanje kristjanov po svetu?

Obstajajo različni politični sistemi, ki zatirajo religijo nasploh: Severna Koreja, Kitajska, indijski hindu nacionalizem in podobno. Najtežji in najpogostejši vzrok preganjanja kristjanov pa so skrajni islamski tokovi, pretvorjeni v ideologijo in politični sistem. Radikalni politični islam zagovarjajo tudi teroristične organizacije, denimo ISIS in Boko Haram v Nigeriji. Najtežji položaj kristjanov je v deželah, ki imajo za osnovo svojega ustavnega prava in splošne zakonodaje šeriatsko pravo, ki ne priznava človečanskih pravic, sprejetih v deklaraciji Združenih narodov, predvsem tistih, ki so v navzkrižju z načeli islama. Tu gre predvsem za vprašanje pravice do izbire oziroma spremembe religije, kar pomeni v bistvu svobodo vesti; svobodo mišljenja, ravnanja in pripadnosti. Potem gre za vprašanje položaja ženske in enakovrednosti v primeru poroke med kristjanom in muslimanom.

Obstajajo še drugi vzroki, od katerih je morda najgloblji v sami dogmi islama, ki po določenih interpretacijah vodi v poenostavljeno označevanje kristjanov kot »brezvercev« oziroma politeistov.

Naslednji vzrok za preganjanje kristjanov je preprosto človeško sovraštvo, ki je nepojasnjeno zlo, gotovo pa ima povezavo s pripadnostjo nekoga »našim« in pripadnostjo drugega »drugim«. V zvezi s tem mi prihaja na misel veliko število krščanskih deklet, ki jih v Pakistanu ugrabijo in prisilijo v zakon z muslimanom ali pa jih prodajo na Kitajsko. Vendar k muslimanskemu preganjanju kristjanov veliko prispeva tudi zahodna politika, ki je pomagala uničiti Bližnji vzhod (Irak, Sirija), Libijo in tako služi interesom Izraela, ki ga muslimani vidijo kot okupatorja palestinskega ozemlja in smatrajo, da je svetovna politika do palestinskega vprašanja krivična. Jasno je, da so v mednarodnih političnih konfliktih in spopadih na Bližnjem vzhodu največ pretrpeli kristjani.

Foto: Reuters

Je eden od razlogov za preganjanje kristjanov predvsem v totalitarnih in muslimanskih deželah tudi težnja po popolnem nadzoru nad celotno družbo, pri čemer so kristjani moteč element?

Totalitarni sistemi preganjajo ljudi, ki zagovarjajo človeško svobodo, svobodo vesti, svobodo informacije in spoštovanje človeškega dostojanstva. Jasno je, da bodo pod takšnimi režimi trpeli tudi kristjani. Primer za takšno radikalno čiščenje v imenu sistema je genocid, ki ga je proti jazidom izvajal ISIS. Je pa res, da je tudi demokracija postala sistem, po katerem je težko urejati družbo na pameten in pošten način.

Kako je torej s preganjanjem kristjanov v (formalno) demokratičnih državah?

Zahodna postmoderna civilizacija želi izriniti krščanstvo z obzorja človeškega duha; to je popolnoma jasno v radikalnem rušenju sistema temeljnih etičnih vrednot, ki jih zagovarja krščanstvo; v ustvarjanju teorij, ki so načelno proti vsakršni identiteti: ženski, moški, narodni, religiozni, družinski, nenazadnje tudi človeški.

Kako se kristjani v njim najbolj nenaklonjenih državah spopadajo s preganjanjem in z zatiranjem? Z distance bi rekel, da so mnogi med njimi dosti bolj pokončni in žilavi, kot smo (vse prevečkrat medli) kristjani/katoličani v zahodnih državah?

Edino načelo je zvestoba Kristusu, evangeliju in Cerkvi. Vendar to načelo ni bilo dovolj, da bi preprečilo skorajšnje izginotje krščanstva na Bližnjem vzhodu. Ostane temeljno vprašanje, ali bomo z božjo pomočjo prebudili v novih generacijah ljubezen do Kristusa. Sveti Šarbel, libanonski menih, pravi takole: »Dolg je vaš križev pot v tem kotičku sveta; tu, na Vzhodu, Kristusov križ nosite na lastnih ramenih. Veliko sovražnikov imate, kajti veliko je sovražnikov križa. Ne glejte jih kot sovražnike; vedno govorite z njimi v jeziku križa, tudi če so zaradi njega sovražni do vas.«

Bi lahko kristjani, ki živimo v varnih okoljih, storili več za naše preganjane brate in sestre? Kako?

Pomembno je neprestano obveščanje javnosti o dogodkih, ki jim je treba slediti v medijih. Na srečanjih medreligioznega dialoga je potrebno opozoriti tudi na probleme, ki jih krščanske manjšine doživljajo sredi islamskega sveta, in vprašati, ali so se muslimani v Evropi kot skupnost pripravljeni zavzeti za dejansko sprejetje vseh pravic, ki jih sami uživajo; torej za recipročnost zakonov v muslimanskih deželah, kot so Pakistan, Irak, Iran ...

Bo, po vašem mnenju, krščanstvo v prihodnosti vedno bolj preganjano?

Skupaj z Blagri, ki so seme in obljuba nebeškega kraljestva, nam je Kristus obljubil preganjanje; izgleda, da ni drugih obzorij. Seveda pa bi morali v Cerkvi in v osebnem krščanskem življenu »iznajti« protistrup, ki bo ohranjal v nas krščansko bit oziroma »sol« po Jezusovih besedah.

Lahko za konec opišete lastno izkušnjo preganjanja kristjanov na območjih, na katerih ste delovali oziroma delujete? Kakšna je sicer vaša izkušnja sobivanja kristjanov in muslimanov?

Navajam primer muslimanke, ki je poročena s kristjanom; v njuni deželi se nista mogla poročiti; svojih otrok nista mogla vpisati v osnovno šolo, ker je zanjo poroka s kristjanom prepovedana. Njuna hčerka je skupaj z mamo prišla v Turčijo prvič s ponarejenim potnim listom, na katerem je bila vpisana kot hčerka brata njene mame (oziroma strica). Da bi se mogla poročiti, je moral mož sprejeti islam (postal je musliman fiktivno). Danes ima hčerka 17 let, z mamino pomočjo se je naučila pisati, bere in govori angleško. Veliko so se morali seliti, da so se izognili problemom s sosedi; nikoli niso mogli dolgo ostati v istem stanovanju, ker so jih vedno spraševali o njihovi veri. V Turčiji še vedno čakajo na azil, v upanju, da bodo mogli nekoč oditi v deželo, ki jih bo sprejela.