Stane Kregar (1905–1973) je eden osrednjih slovenskih slikarjev preteklega stoletja, ne samo zaradi obsežnega in kakovostnega opusa, s katerim je pionirsko vstopal v naš likovni prostor, temveč tudi kot široko razgledana avtoriteta in organizator, ki je bil izjemno cenjen in spoštovan. Ob njegovem posvetnem opusu je pomembna tudi sakralna umetnost; bil največji cerkveni slikar druge polovice 20. stoletja in je likovno opremil okrog sto cerkva na celotnem slovenskem ozemlju. Delal je v številnih likovnih tehnikah: na papirju (svinčnik, oglje, tempera, gvaš) in na platnu (olje), ustvarjal je v monumentalnih slikarskih tehnikah (freska, mozaik, zgrafit, vitraj) in načrtoval umetnoobrtne izdelke (tapiserija, vezenina, intarzija). Tako širokega tehničnega znanja in obvladovanja različnih zvrsti slikarstva ni imel noben Kregarjev sodobnik.

Njegovo ustvarjenje so sprejemali in občudovali tako komunisti kot cerkveni dostojanstveniki

Stane Kregar, doma iz Zapuž pri Ljubljani, se je leta 1917 vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, po maturi leta 1925 pa je vstopil v bogoslovje in študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen štiri leta pozneje. Leta 1930 ga je škof Rožman poslal na študij slikarstva na Akademijo za likovno umetnost v Prago, po diplomi se je vrnil v Ljubljano in poučeval na Škofijski klasični gimnaziji do nemške zasedbe leta 1941, po izselitvi se je pouk do konca vojne nadaljeval v Baragovem semenišču. Poučeval je risanje, nekaj časa pa tudi matematiko, a je nad slednjim, kot je pričevala njegova sestra Cilka, »izjemno negodoval«. Po vojni je pustil pedagoški poklic in do smrti leta 1973 ustvarjal kot svobodni umetnik. Sodeloval je v likovnih društvih in gibanjih, prijateljeval, se družil in debatiral z umetniki, razumniki in s kulturniki. Njegovo ustvarjenje so sprejemali in občudovali tako komunisti kot cerkveni dostojanstveniki, naročila je dobival tako za socialistične državne objekte kot za cerkve.

»Zanimalo me je ustvarjanje, ne slava«

»Kregar je bil pogumen in vztrajen, saj mu ni bilo vedno lahko ob napadih, ko je s svojimi deli kazal nove poti slovenski umetnosti in vstopal v svetišča z drugačnimi slikami, kot so jih bili verniki navajeni. Kljub nasprotovanjem je šel po svoji začrtani umetniški poti, bil je iskren in je umetnost želel približati ljudem. Slikar je na platnih želel ustvariti nov svet in verjel je, da ga lepota spreminja, prav tako tudi verna srca,« je za Družino o Kregarju zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Leta 1971 je Stane Kregar za revijo Znamenje dal intervju, z njim se je pogovarjal (danes kardinal) Franc Rode. Na vprašanje, če se s slavo ni opajal, je odgovoril: »Ne, s slavo se nisem opajal. Mene je veselilo ustvarjanje, ne toliko slava. Ampak to: ustvariti nekaj iz niča, ustvariti iz navadne materije neko novo podobo, nov svet. To me je gnalo naprej, ne slava« in dodal še, da je »imel željo, da bi ustvaril kaj lepega, izredno lepega, kar bi ljudje občudovali in se tistega veselili.«

Rode ga je v vlogi novinarja vprašal, kako krmari med duhovniških in slikarskim poklicem. »Ne vidim razloga, zakaj duhovnik in umetnik ne bi mogla živeti v skladnosti. Mislim, da je prav v sedanjem času, ko se tudi v duhovnikih prebuja revolucionarnost v dobrem smislu, ta skladnost še bolj razumljiva. Sicer pa za inteligentnega vernika vse pridobljeno, bogato znanje in spoznanje v ničemer negativno ne vpliva na njegovo duševno ravnotežje, saj mu zato, ker veruje, ni treba odrivati od sebe avantgardnosti in živeti v nekakšni duševni razklanosti,« je odgovoril Kregar.

Ob obletnici smrti Staneta Kregarja, umrl je 1. avgusta 1973, so v Narodni galeriji že februarja pripravili pregledno razstavo Romar k lepoti, ki jo je zasnoval Andrej Doblehar, pogovor z njim smo objavili v 8. številki Družine.

Stane Kregar, Triptih: Stvarjenje – Odrešenje – Poveličanje, kapela Bogoslovnega semenišča, 1965

Stane Kregar, Romarji, 1939