Priznam, da pod vtisi vrnitve še ne znam jasno izraziti, kaj tako mnenje dobrih ljudi prebudi v meni. Po eni strani se z njim strinjam, saj prinašam pred Jezusa podobne potrebe, kot sem jih bila navajena pri domačinih v Pukaraju ali Karakasu, tj. žeja ljudi po Njem, bolečina, intenzivna duhovna tema, razdrte družine, globoke rane ... Poleg vsega tega je doma prisoten še posttravmatski simptom narodne tragedije v kolektivnem čutenju štirih generacij – globok negativizem in toksičnost v odnosih. Da, vse to kaže, da so tu misijoni.

Po drugi strani pa je vse zelo drugače. Ne znam natančno izraziti, kaj, a ravno v teh dneh smo v dnevni Božji besedi premišljevali o dobrem Samarijanu (Lk 10,25-37). Odlomek nam je vsem domač in poznamo nauk te zgodbe: moj bližnji je vsak, ki je v potrebi, in kristjani smo dobri Samarijani, ki moramo brez razlik pomagati bližnjim. Tako kot me zbode pri srcu ta razlaga, me pogosto zbodejo pri srcu tudi odzivi na raznovrstne »slovenske« misijonske izzive.

Moj bližnji je vsak, ki je v potrebi, in kristjani smo dobri Samarijani, ki moramo brez razlik pomagati bližnjim.

V evangeliju Jezus vpraša: »Kdo od treh je BLIŽNJI temu, ki je padel med razbojnike« (v. 36), in odgovor učitelja postave je: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje« (v. 37). Jezus je torej učitelju postave na vprašanje: »Kdo je moj bližnji?«, odgovoril, da je BLIŽNJI tisti, ki izkaže usmiljenje. Glede na to, da je On sam podoba usmiljenega Očeta, ki je prišel, da bi nas potegnil s tal, je lahko On edini vzor Samarijana in naš edini, resnični BLIŽNJI, ki ga prav zaradi tega lahko ljubimo kakor samega sebe in po njem brez razlik vsakega človeka. Če vzamemo torej evangeljsko besedilo dobesedno, ni prvenstveno moj bližnji tisti, ki je v potrebi, in bi bila jaz dobri Samarijan, ki bi mu pomagala. Moj bližnji je Jezus Kristus, ki mi izkazuje usmiljenje. Jaz sem tista, ki sem v potrebi. Vsi mi smo na tleh – v ranah. Šele ko doživim, da me Samarijan obveže in poskrbi zame, lahko grem in tudi jaz tako delam.

V misijonih nam okoliščine, kot so npr. tuji jezik, tuje navade, hrana, podnebje, tuja kultura, zahtevni življenjski pogoji, pomagajo občutiti, da »smo na tleh« in prepotrebni pomoči pri delu, ki daleč presega naše moči. Zato nam je lažje sprejeti ljudi, ki nam jih Gospod pošilja, s čudenjem, veseljem, dobrodošlico. Lažje je prepoznati, kaj v ljudeh dela Gospod, in slediti temu čudovitemu Božjemu delu.

V misijonih nam okoliščine pomagajo občutiti, da »smo na tleh« in prepotrebni pomoči pri delu, ki daleč presega naše moči.

Trenutno še nimam dovolj jasne slike in še premalo poznam našo slovensko stvarnost, srčno pa prosim Jezusa, da vsem nam, ki smo njegovi, odpre oči, da sprejmemo, da edino On privlači, ne pa naše vsebine, kot včasih zmotno menimo. Prosim ga, naj nas vžge z misijonskim ognjem svojega Duha, da zagledamo obraze teh, ki so z nami na tleh, razočarani nad nami, ker ne živimo, kar učimo, pohujšani nad škandali zlorab, ranljivi v gosti temi digitalnega sveta, izgubljeni v novem moralnem redu egocentrizma in vklenjeni v travmah svojih (starih) staršev. Naj jim v moči tega Duha damo pričevanje o Samarijanu, ki nas je dvignil s tal.

Z gotovostjo vem, da veselje, ki ga izkusi ta, »ki je padel med razbojnike in ga je Samarijan rešil«, postane naše veselje. Prav to veselje vzbudi globoko, radostno hvaležnost, da je Jezus tu z nami in da živi. Vse prekrasne cerkve, nebeško petje naših zborov, neutrudno služenje prostovoljcev Karitas in tisoči mladih v Stični zasijejo čisto v drugačni luči! Kot misijonarji dajmo Gospodu slavo za ta neverjetni slovenski misijon s številnimi malimi, sijočimi odrešenji teh, ki smo na tleh.

P. S.: Si si pogledal/-a odlomek v Svetem pismu Lk 10,25-37? Si? Bravo, misijonar/-ka!