Enega teh prikazovanj sta bila deležna dva učenca, ki sta bila na poti v Emavs. Razočarana in malodušna odhajata iz Jeruzalema, kjer se jima je na veliki petek podrl svet, v katerega sta upala. 

Na poti pa se jima pridruži Jezus in jima razlaga, zakaj se je moralo vse to zgoditi. V njunih srcih znova vzplamtevata vera in upanje, vendar Jezusa ne prepoznata. 

Ko pa so sedli za mizo v gostišču, sta ga prepoznala po tem, kako jima je razlomil in podal kruh. Brž sta odhitela nazaj v Jeruzalem, da bi veselo novico sporočila drugim učencem. 

Preberite si spodnjo molitev, ki govori prav o tem dogodku. Molitev je zapisal Georg Lengerke, povzeta pa je po odlomku iz Lukovega evangelija (Lk 24,13-35). 

Molitev z učencema iz Emavsa

Moje oči so zastrte in moj spomin se izgublja v nekem filmu z vedno istim dogajanjem: 

Moje upanje je izgubljeno, moja vera ogoljufana, moja ljubezen opljuvana, obešena in osramočena in truplo ukradeno. 

Za mano moj Jeruzalem, kamor se v grozi obračam. 

Pred menoj Emavs, kjer me čaka počitek na poti v neznano. 

Povej mi, neznani spremljevalec, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je, ki sem mu verjel. 

Osvobodi me grozne praznine, misli, ki se jih oklepam, in odpri ječo mojega ujetega spomina. 

Ostani pri meni, tuji prijatelj, kajti večer bo in moj dan se bliža koncu – če mi ne boš ti lomil kruha in te ne bom spoznal. Amen.

Molitev je bila prvotno objavljena v Youcat Molitveniku za mlade.