Mnogi še vedno ne vedo, kaj bi počeli s svojo telesnostjo, ker jo vidijo zgolj kot nekaj, kar jih zapeljuje v greh. Morda se ne zavedajo dovolj, da telo Božji dar in da je dobro. Zato pri spovedi pravijo npr. »Ušla mi je kletvica« – kot da tega ne bi storili sami in bi bilo za vse krivo telo. Ta miselnost izraža dualizem, po katerem je telo nekakšen zapor duše.

A krščanska teologija je vedno vrednotila telo. Stališče, da je naše telo sveto in dobro, je v samem jedru krščanskega sporočila. Telo je ustvaril Bog in sam je prevzel človeško telo. Še več, preko telesa lahko srečamo Boga. Katekizem Katoliške Cerkve navaja, da je »meso stožer odrešenja in zveličanja« (KKC 1050).

V zgodovini je bilo sicer nekaj pretiravanj v tej smeri. A tudi v časih, ko sta bila v krščanstvu v modi mrtvičenje in pokora, njun smisel ni bil prezir telesa, ampak večji nadzor in gospodovanje nad telesom.

Kako naj torej krmarimo med duhom in telesom?

Po srednji poti, ki pa je najtežja. O skrajnostih nas sicer dobro poučita prvi dve Jezusovi skušnjavi v puščavi. V prvi hudič nagovarja Jezusa, naj spremeni kamne v kruh (prim. Mt 4,3), naj torej pokaže moč materialnega, brez Boga. V drugi pa mu ravno nasprotno pravi, naj skoči s strehe, saj ga bodo angeli nosili na rokah (prim. Mt 4,6), kar pomeni, da naj pokaže moč duha in odmisli vse telesno. Obe skrajnosti sta od hudiča, saj je hudiču vseeno, kako nas bo zapeljal: po telesni ali po duhovni plati. Kristjani pa smo zmeraj imeli zdravo antropologijo: smo oboje – telo in duša. To je svetopisemsko dojemanje telesa.

Včasih je težko sprejeti svoje telo in se dobro počutiti v njem …

Ali veste, da že več let izhajajo modne revije, kjer na naslovnici sploh niso resnične ženske, temveč njihove računalniško izrisane umetne podobe z idealnimi postavami? V ozadju je velika kozmetična in wellness industrija z milijardami prihodkov, ki spodbuja našo željo, da bi bili večno mladi in lepi.

Seveda moramo skrbeti za svoje telo in ni prav, če ga zanemarjamo z nezdravim načinom življenja. Imam znanca, ki se prenajeda in vedno mu govorim: »Dragi prijatelj, pretiravaš, malo manj jej in pojdi na jogging.«

A v duhovnem spremljanju mladih opažam, da imajo dekleta velike težave s sprejemanjem svojega telesnega videza; nekatere so prepričane, da so »grde«. Nenehno jim ponavljam svetopisemsko resnico: Bog te je ustvaril, ti si Božja »podoba in podobnost« (1Mz 1,26). Starši morate že v zgodnjih letih svojim otrokom privzgojiti samozavest: da so lepi, da so v redu …

Spomnim se simpatične študentke iz Zagreba, ki je imela resne težave s svojim videzom. Ravno takrat sem bral knjigo o sv. materi Tereziji, na naslovnici je bila njena fotografija. Pokazal sem ji knjigo in jo vprašal: »Kaj meniš, je mati Terezija lepa?« Študentka je gledala tisto fotografijo in mi rekla: »Saj je lepa! Zelo je lepa.« Ali je mati Terezija kdaj bila na naslovnici modne revije? Ali njena lepota ustreza merilom lepote tega sveta? Nikakor ne. Pa vendar se vsem zdi lepa. Vprašal sem študentko: »Zakaj se ti zdi lepa, če pa je majhna, zgrbljena, brez ličil; vprašanje je, če so njeni zobje pravi …?« Študentka mi je takrat pomirjena priznala: »Je lepa, ker je to lepota po drugačnih merilih.« Prav je odgovorila, ali ne? Dobro poglejte fotografije novejših svetnikov: to so lepi ljudje, so lepe ženske; poglejte npr. sv. Terezijo iz Lisieuxa, ali če hočete vidkinjo Vicko iz Medžugorja. Torej, glejmo na ljudi z Božjimi očmi, ne z očmi tega sveta.

Ali s telesom lahko slavimo Boga?

Seveda, to lepo pove sv. Pavel s svojim znamenitim povabilom: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Drugič, teologija nas uči, da je naša vera utelešenjska. To pomeni, da kristjani Boga lahko doživimo s čutili, z okusom in dotikom. »In Beseda je meso postala,« pravi evangelist Janez (Jn 1,14), kar pomeni, da je bil Jezus oseba, da je bil človeški, pravi Bog in pravi človek. Tudi on se je potil, utrudil, skrbel za telo … Na koncu nam je pustil zakramente, ki so nekaj otipljivega.
Vse to nam kaže, da je tudi telo locus, kraj, kjer lahko srečamo Boga.

Mladim povem: mi nismo zveličani kljub telesu, temveč po telesu. Ne morem biti odrešen brez telesa. Hudič, po drugi strani, nima telesa, zato je ljubosumen na nas, zavida nam. Bog nam je dal telo, da po njem dosežemo odrešenje.

S telesom je močno povezana spolnost. Kako naj jo živimo, da ostanemo povezani s samim sabo, z Bogom in bližnjimi?

Prvič: naša spolnost je Božja danost, je dar. Bog je hotel moškega in žensko. Drugič: Bog je hotel in zapovedal, da se moški in ženska zakonsko povežeta, kar pomeni, da se »plodita in množita« (1 Mz 1,28) z zakonskim dejanjem. Spolnost je torej Božji dar. Nalašč pravim »zakonsko dejanje« in ne »spolno«, kajti spolnost spada samo v zakonsko zvezo, kjer je hkrati izraz ljubezni in odprtost za rojstvo novega življenja. Ob tem smo vsi poklicani živeti krepost čistosti: poročeni in neporočeni.

Pogovarjal se je Igor Vojinovič

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Priče Božje nežnosti.