Ne spomnim se več njegovega imena, morda je bil Jože, spomnim pa se njegovih oči in solze, ki se je utrnila v kotičku in je podkrepila prošnjo, ki jo je izrekel nekaj trenutkov pred tem. Ves čas pogovora je držal mojo roko v svoji, kot bi želel biti vsaj tako povezan z njemu tako ljubim Radiem Ognjišče. »Tudi jaz bi vas rad poslušal,« je rekel s presunljivim glasom, da je zarezalo v možgane in srce. Prvi so sprožili naročilo sodelavcu, da poizve, ali je mogoče s signalom »priti« do njegove hiše, drugi pa ne dovoli pozabiti na nekoga, ki je želel sive dni obarvati s slovensko pesmijo in z besedami o naši lepi domovini, o čemer so mu drugi pravili, da je še doma na tej postaji. »Maša … maša,« se je ustavil in komaj nadaljeval, koliko bi mu pomenilo, da bi lahko vsak dan vsaj na tak način prisostvoval evharistiji.

To je začetek neke vezi, ki jo nevidne niti eletromagnetnega signala vsakodnevno spletajo med ustvarjalci radijskega programa in našimi poslušalci, ki jim samo na R...