Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar: »Vsi smo ljudje z vero v istega Boga«
Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar: »Vsi smo ljudje z vero v istega Boga«
Kdaj ste se prvič srečali z vero?
Z vero sem se srečala doma, kot majhna štiriletna deklica sem prvič nastopala v cerkvi na sveti večer. Rada sem hodila v cerkev, ker smo stanovali v majhni hišici poleg nje in duhovnikova žena je hodila k nam in me večkrat jemala v cerkev. Doma nas je mama učila moliti otroške molitve, potem smo že molili sami.
Vera je v meni in v mojih štirih sorojencih rastla, a le jaz sem se odločila za študij teologije v Bratislavi – na Evangeličanski bogoslovni fakulteti, ki sem jo končala leta 1976.
Kaj vam pomeni vera in na kakšen način ste vključeni v župnijsko življenje?
Vera mi daje notranjo svobodo in moč za premagovanje težjih življenjskih preizkušenj. Ko sem bila še mlada, po konfirmaciji (v katoliški veri je to birma), sem bila aktivna mladinka na verskem področju. Danes kot duhovnica še vedno z veseljem opravljam duhovniško delo v pastoralnem, duhovnem in tudi splošnem življenju.
FOTO: Osebni arhiv
Kako vero živite doma, v vsakdanjem življenju?
Vero preprosto doživljamo tudi v družini kot nekaj, kar nas povezuje, še posebej, ko imamo (zdaj, ko so si že tudi tri hčerke ustvarile svoje družine) skupna kosila – še posebej ob praznikih se ob mizi primemo za roke in molimo. Zaradi vere, vsaj prepričana sem, smo veseli, dobre volje, s tihim upanjem v srcih, tudi ko se »rodi« kakšen problem.
Svojo vero kažemo svetu na nekakšen poseben način, ker jo enostavno živimo.
V čem se protestantska (evangeličanska) vera razlikuje od katoliške?
Najprej moram poudariti, da tudi evangeličanska protestantska vera je krščanska. Smo »čistokrvni« kristjani, kot so verniki katoliške veroizpovedi. Smo in moramo biti enakovredni bratje in sestre, ki nas ne delijo, ampak – dejala bi – medsebojno bogatijo nekatere razlike v učenju, v dogmatiki. Evangeličani priznavamo dva zakramenta, sveti krst in sveto večerjo, ki ju je ustanovil Jezus Kristus. Ne častimo Marije, a jo spoštujemo kot Jezusovo mater.
Smo »čistokrvni« kristjani, kot so verniki katoliške veroizpovedi. Smo in moramo biti enakovredni bratje in sestre, ki jih ne delijo, ampak – dejala bi – medsebojno bogatijo nekatere razlike v učenju, v dogmatiki.
V naši cerkvi se duhovniki lahko poročijo, enako tudi duhovnice, ki jih v rimokatoliški veri ni. Glava cerkve ni papež, ampak Jezus Kristus. Nobena dogmatska razlika pa ne bi smela deliti ljudi tako, kot je to v posvetnem življenju (levi in desni). Vsi smo ljudje z vero v istega Boga.
Evangeličanske duhovnice. FOTO: Osebni arhiv
Evangeličanska cerkev je odprta za iskreno sodelovanje z drugimi veroizpovedmi. Določene razlike v učenju Cerkve ne smejo deliti ljudi, ker vsi smo udje na enem telesu ali pa veje na živem drevesu – to pa je Jezus Kristus!
Evangeličanska cerkev ima tudi dobro organizirano humanitarno organizacijo EHO Podpornica. Komu je namenjena in na kakšen način pomagate vernikom?
Naša humanitarna organizacija EHO Podpornica je namenjena pomoči potrebnim, ne le v Prekmurju, ampak tudi v ostalih krajih po Sloveniji. Pomagamo ljudem ne glede na versko ali drugo pripadnost. Pomoči so deležni vsi, ki jo potrebujejo, seveda v okviru naših zmožnostih, ki pa se, hvala Bogu, širijo.
Evangeličanska cerkev je odprta za iskreno sodelovanje z drugimi veroizpovedmi.
EHO Podpornica dostavlja tople obroke, nudimo veliko število bolniških postelj, razne ortopedske in druge pripomočke, poskrbimo za prevoze bolnikov in ostarelih k zdravnikom ali v bolnišnice na preiskave, nudimo tudi pomoč zasvojencem, duhovno podporo in še več raznih pomoči ljudem v stiski.
Kako praznujete 31. oktober, praznik reformacije? Kako izgleda ta dan?
31. oktober, praznik reformacije, praznujemo ob prazničnih bogoslužjih, raznih srečanjih, strokovnih seminarjih in podobno. Letos bo osrednja svečana Božja služba v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, ko bomo obenem obeležili 100-letnico samostojnega seniorata – škofije v Sloveniji.
