Nič drugače ni bilo niti v župniščih in samostanih, kajti tudi duhovniki, redovnice in redovniki imajo radi šport in znajo poskrbeti za telo in duha. Jezuit p. Miran Žvanut je zagrizen maratonec, mnogi župniki se radi pomerijo na vsakoletnem tekmovanju v smučanju, duhovniška nogometna reprezentanca Pax se redno udeležuje evropskih prvenstev, Mitja Markovič pa je v nedavnem pogovoru za Družino med drugim dejal: »Po duši sem športnik in zato potrebujem prezračene možgane za nove ideje. Zato grem velikokrat sam v gore. Najraje z biciklom, še raje na turnih smučeh. Če grem sam, se mi Jezus vselej rad pridruži. Tudi on rad kolesari. In taka pot je velikokrat prava meditacija.«

V športu je veliko »priložnosti«: če je šport ekipen, se krepi moštveni duh; se krepi »solidarnost«; igralci, tekmovalci imajo priložnost za »ferplej«; sprejemanje porazov in zmag …

Kako konkretno so duhovniki in redovniki spremljali olimpijske boje v Tokiu, ki se počasi bližajo koncu? Za odgovor smo poprosili minorita p. Andreja Šegulo, ki je bil v sklopu letošnjih premestitev imenovan za duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana – Zadobrova. Velja za ljubitelja športa, trenutno mu je najljubše supanje (stoječe veslanje na deski), blizu mu je tudi kolesarjenje. Kako strasten gledalec olimpijskih iger je torej bil?

P. Andrej Šegula se odlično znajde tudi v malem nogometu. FOTO: Tatjana Splichal

 P. Andrej, ste spremljali olimpijsko dogajanje v Tokiu? Katerim panogam ste posvetili največ pozornosti?

Olimpijske igre v Tokiu? Mislim, da je zelo malo »zemljanov« in še veliko manj Slovencev, ki ne bi spremljali letošnjih olimpijskih iger. Zase bi težko rekel, da sem specialist za kakšno posebno športno panogo. Vse spremljam. Res pa je, da pri disciplinah, v katerih nastopajo Slovenci, srce drugače bije. Blizu mi je kolesarjenje, pa igre z žogo (košarka), pa morda kakšen svetovni oz. olimpijski rekord v atletiki. Ne spremljam samo rezultatov. Poskušam ujeti širši »kot«: okolje, iz katerega prihajajo športniki, njihovo psihično pripravljenost, njihov odnos do uspeha oz. neuspeha, pa odnos do ekipe, navijačev. Zanima me tudi »psihologija« navijačev (no, v Tokiu jih ni smelo biti veliko) pred zasloni, po barih ... Z veseljem preberem kakšne odmeve, komentarje tekmovalcev, pa tudi njihovih družinskih članov, strokovnjakov. Zavedam se, da je šport ena največjih in najvplivnejših svetovnih »industrij«.

In ko človek tako gara, se ne krepijo samo mišice, ampak se čistita glava in duh in … In to se pozna tudi, ko ti fantje niso na kolesu, ko so pred mikrofoni.

Ste tako zagrizeni navijač, da ste vstajali sredi noči, da ste si lahko ogledali kako tekmo?

Ne vem, ali sem zagrizen navijač. Res pa je, da sem si tu in tam nastavil budilko, da sem lahko bil »tam«. Pri športnih dogodkih sem rad zraven. Težko (zelo redko) gledam posnetke. V »biti z« (to pomeni vstati sredi noči) vidim neke vrste »solidarnost« ali »podporo« športnikom.

Trenutno p. Andreja Šegulo med športi najbolj navdušuje supanje. FOTO: Tatjana Splichal

Vas je kdo iz slovenske odprave (ali širše) še posebej navdušil?

Ja. Sam sem amaterski kolesar, tako da sta me navdušila oba slovenska kolesarja: tako Tadej Pogačar kot Primož Roglič. Prvi, ki niza uspehe kot za šalo. Pri svojih 22 letih ima pod »streho« že dva Toura, olimpijsko kolajno ... Na drugi strani pa Roglič, ki ne »obupa«. Lani se mu je izmuznila zmaga na Touru, letos je na Touru padel, potem pride na olimpijske igre, na cestno dirko, na kateri znova doživi »tuš«. Toda kljub vsemu ni obupal. Vztrajal je, garal, delal – in? Ja, pride dan, ko je tudi trud v času neuspeha poplačan. Razmišljam … Gre za šport, kjer je potrebno veliko, veliko napora in treningov in kalorij. In ko človek tako gara, se ne krepijo samo mišice, ampak se čistita glava in duh in … In to se pozna tudi, ko ti fantje niso na kolesu, ko so pred mikrofoni.

Ne spremljam samo rezultatov. Poskušam ujeti širši »kot«: okolje, iz katerega prihajajo športniki, njihovo psihično pripravljenost, njihov odnos do uspeha oz. neuspeha, pa odnos do ekipe, navijačev.

S katerimi športi si prosti čas krajšate vi? Ste v otroštvu ali mladostniških letih kaj trenirali?

V otroštvu, v mladosti nisem »profesionalno« treniral. Res pa je, da me je šport vedno spremljal. Od nogometa, smučanja, namiznega tenisa pa do kolesarjenja in danes supanja. Prepričan sem, da človek ne more normalno funkcionirati, če se ne giblje. Če hočem ohraniti svežino, moram tudi v času intelektualnega dela vključiti šport, gibanje. S kolesom sem naredil na tisoče kilometrov. V zadnjem obdobju veliko časa preživim na supu. Samo letos sem naredil že več kot 800 km. V mojem primeru ne gre za rezultate, gre za »uživanje« v naravi, gre za odmik, gre tudi za druženje. V športu je veliko »priložnosti«: če je šport ekipen, se krepi moštveni duh; se krepi »solidarnost«; igralci, tekmovalci imajo priložnost za »ferplej«; sprejemanje porazov in zmag …

P. Andrej Šegula: Pri športnih dogodkih sem rad zraven. Težko (zelo redko) gledam posnetke. V »biti z« (to pomeni vstati sredi noči) vidim neke vrste »solidarnost« ali »podporo« športnikom. FOTO: Tatjana Splichal

Lahko tudi s športom ali rekreacijo krepite vezi in ohranjate bližino z Bogom?

Zame so športni rekviziti neke vrste molitveni pripomočki. Pomeni, da mi šport pomaga »odriniti« na globoko. Pomeni, da mi šport predstavlja prostor in čas za odmik, čiščenje misli, molitev, meditacijo. Preprosto, zdrav duh …