V torek, 18. junija, je bila v galeriji Družina v Ljubljani predstavitev knjige Škandal vseh škandalov. O dogajanju, ki je skozi zgodovino vse do zdaj pretresalo Cerkev, je spregovoril dr. Metod Benedik. Pogovor je vodil David Ahačič, ki je v začetku predstavil avtorja.

Manfred Lütz je psihiater, primarij priznane psihiatrične bolnišnice v Kölnu v Nemčiji, deluje pa tudi kot terapevt ter poučuje na več univerzah in inštitutih. Poleg tega je diplomiral iz teologije in je član Papeškega sveta za laike, član sveta Papeške akademije za življenje in svetovalec Kongregacije za duhovnike. Ukvarja se predvsem z vprašanji in izzivi sodobne družbe z etičnega, medicinskega in teološkega vidika.

Lütz večinoma povzema krščansko tradicijo, a se po drugi strani ravno s sebi lastno analizo te tradicije kaže kot izviren teolog in mislec. Njegovo najnovejše delo Škandal vseh škandalov je izčrpna razprava, ki nas uvaja v tisočletno analizo zahodnega krščanstva, njegove duhovnosti, pa tudi vseh njegovih problematičnih točk.Kot znanstvenik se dr. Lütz trudi nanje gledati objektivno in se ne ustavlja pri sedanjih škandalih, ampak njegov sistematični pregled seže vse do začetka dvatisočletne zgodovine krščanstva. Obravnavanje škandalov je tudi način, kako narediti vtis vprašljive verodostojnosti Cerkve.

Krščanska vera je površno znana

Avtor trdi, da je krščanska vera najmanj znana v Evropi, kar je Metod Benedik dopolnil s tem, da je krščanstvo površno znano in pogosto se večina ob njem ustavlja ravno ob bolj delikatnih vprašanjih, mnogi niti nimajo interesa, da bi se Cerkvi približali. Na primer, čarovništvo, križarske vojne, inkvizicija so problematične točke v zgodovini Cerkve, znane pa so po površnih frazah, brez ozadja, je dejal Benedik. Mnogi ne poznajo krščanske kulture in duhovnosti.

Mračni srednji vek

Kot primer je navedel mračni srednji vek, ki pa ni bil le to. Prav takrat so na krščanskih temeljih ustanavljale univerze, nastajale so mnoge umetnine, veličastne cerkve, še zdaj vredne občudovanja zaradi njihove lepote in tudi znanja, s katerim so bile zgrajene (statika, matematika, fizika). Omenil je tudi nekaj znamenitih osebnosti iz tistega časa, kot sta bila Tomaž Akvinski in sv. Bonaventura.

Pokristjanjevanje

O nasilnem pokristjanjevanju je povedal, da je v boju šlo predvsem za boj za Hotimirjevo nasledstvo po knezovi smrti, sicer pa so pokristjanjevali misijonarji, a so se umaknili, ko se je začelo nasilje. Prešernova pesnitev Krst pri Savici pa povzema Valvasorja, ta pa je navajal zapise nemškega protestantskega zgodovinarja, ki si je marsikaj izmislil. Benedik je tako zanikal, da se je na Slovenskem bíl boj za krščansko vero, kar je bila zasluga lavantinskega škofa Jurija Stobeja.



Ne le čarovnice, "bili so" tudi čarovniki

Čarovništvo je Benedik označil za madež, ki ni zadeval le Cerkve, temveč širšo družbo. Največ »čarovnic« so umorili na nemškogovorečem ozemlju, pri nas je bilo žrtev nekaj več kot 400, največ med letoma 1650 in 1700. Da je bila vera v čarovnice zelo živa, priča tudi Valvasorjev zapis o čarovnicah v Cerknici. Vendar sodnemu procesu niso ušli niti moški. Benedik je omenil župnika Andreja Novaka iz župnije Mošnje, ki je bil prav tako označen za čarovnika. Čarovniške procese je prepovedala Marija Terezija.

Benedik je spregovoril tudi o prvem vatikanskem koncilu, na katerem je večina škofov potrdila, da je papež nezmotljiv, manjšina pa je zaradi nestrinjanja koncil zapustila. Med njimi tudi mariborski škof Jakob Stepišnik. Obveljala je dogma, da je papež nezmotljiv kot Petrov naslednik v zadevah vere in morale. Zadnji papež, ki se je skliceval na to dogmo, je bil Pij XII.

Vsi ti dogodki in še mnogi drugi, opisani v knjigi, so znamenja časa, ki je oblikovala Cerkev. Cerkev se zaveda, da je grešna, je dejal Benedik, izpostevljena je človeški slabosti, zato se mora stalno prenavljati in posvečevati. Pri tem pa evangelijski nauk ostaja isti, le vsako obdobje zahteva druge poudarke, saj se v družbi ponavljajo novi problemi.

Več v videoposnetkih.

1. del



2. del



3. del



4. del